Prejšnjo nedeljo zvečer smo na TVS2 gledali nekakšen bizaren miks estradnikov in Jureta Godlerja. Nekaj o 'popu', ki sreča 'klasiko'. Vsi skupaj so nam razlagali in zatrjevali, da so bili Beethoven, Mozart & Co. nekakšni pop/rock zvezdniki svojega časa.

Bil sem nekoliko v negotovosti: je bila oddaja satirična, so se delali norca iz 'klasike', so hecali drug drugega? Ali so mislili resno?

Pred kratkim so pokopali Avsenika z vojaškimi častmi.

V Globalu zadnje čase prebiram, kakšna genija, da sta (bila) Lennon in McCartney … Modela, ki sta napisala par štiklov na nivoju Kuža pazi, sta po novem genija?

Naj bo jasno: Mozart in Beethoven nista bila nikakršna rock in pop zvezdnika svojega časa. Tisti časi so imeli najbrž tudi svoje 'rock in pop' zvezdnike v obliki ljudskih godcev, pevcev in lajnarjev, ki so hodili od gostilne do gostilne. Tudi Beethoven in Mozart sta napisala kakšen pop štikl. Ampak tega ne poslušamo več. Poslušamo tisto, kar se je obdržalo skozi čas, ker je dovolj kompleksno in univerzalno … hja, brezčasno.

Linije 'visoke' ali 'kompleksne' glasbe se nadaljujejo v sodobnosti: od Stravinskega prek Messiaena, do Lutoslawskega, Griseya … Vrhunčeve, Pintscherja, Rojka.

Tudi linije trivialne glasbe iz gostiln se nadaljujejo v sodobnosti: The Beatles, Michael Jackson, Dolly Parton … in naši lokalni junaki. Stiki med obema velikima skupinama linij so vedno bili, obstajajo tudi hibridi in žanrski presežki (Pink Floyd, Depeche Mode, Intronaut …)

V oddaji omenijo, da so bili koncerti klasične glasbe nekoč zabava … tako kot so pop koncerti danes. Ne vem, kako zabavni so bili tisti koncerti, gotovo pa ljudje niso hodili poslušat Beethovna zato, da bi trpeli. Mislite, da gremo danes ljudje poslušat Radulescuja zato, da bi se samotrpinčili?

(Mimogrede: zdi se mi, da nam estradniki tule poskušajo namigniti, da je odsotnost zabavnega že kar trpljenje.)

Večina pop muzike je usmerjena naravnost v drugo, spolno čakro (uživati: dobro jesti, dobro piti, dobro spati), narodno-zabavna pa še nižje v prvo, muladharo (preživeti: jesti, piti, spati). Visoka glasba (in avantgarde!) se veže pretežno na višje funkcije zavesti: napredovati, sprejemati, komunicirati in razumeti.

Ne gre torej za nasprotja. Kompleksne oblike umetnosti so trivialnim komplementarne.

PS@Siso: »Problem, ki ga imate nekateri s sodobno umetnostjo, je ravno v tem, ker ste se že v naprej odločili, da to ni umetnost …« Ne drži, drži pa, da imamo nekateri problem s sodobno umetnostjo zato, ker smo se že vnaprej odločili, da to, da to ni umetnost, ni problem.