že sem imel polna pljuča solzivca, občutek ožganih, pekočih oči in suha usta.

Ne gre za to, kdo ima prav in kdo ne. Ograje preprosto niso nekaj, kar bi človek jemal zlahka. Pred leti sem na Zahodnem bregu s fotografijami skušal ovekovečiti protest manj močnih proti ograji, ki brezkompromisno reže v svetlo prihodnost in možnost, da bi bila ta v svoji umirjeni obliki čez nekaj let dosežena. Bližnjevzhodni spor, se pravi tisti med Izraelom in Palestinci se v vseh teh letih ni zares premaknil nikamor. Zdi se, kot da bodo tiste ograje, ki delijo svet na naš in njihov, ostale za vedno. Večnost je sicer resda malce pretirana sodba, a vendarle vaša in moja večnost že ves čas doživlja poročila o spopadih na Zahodnem bregu, o nasilju v Jeruzalemu in drugod. Spomnim se pogovora s predstavnikom Evropske unije v Ramali. Ugotavljal je, da Evropska unija predstavlja enega ključnih virov financiranja palestinske civilne družbe ter javnega sektorja. Se strinjal, da bi morala Evropska unija postati akter, ne le plačnik, in se retorično vprašal, kaj bi se zgodilo z vsemi temi ljudmi in sistemom palestinske civilne družbe, če bi Unija prekinila financiranje okupacije, kot temu pravijo.

Evropska unija je obsojena na takšna vprašanja. Na tovrstne dileme. Po eni strani si želi mehko moč, želi si ukrojiti soseščine, tretje države po svoji podobi, a se obenem te možnosti boji. Podobno kot zdajšnji predsednik ZDA Barack Obama se zdi, da se Unija dejansko boji posledic poskušanja spreminjati, ukrepati. Biti svetovni policist je verjetno stvar preteklosti. Precej verjetneje je, da smo z vstopom Rusije v sirsko vojno dobili zgolj novo potrditev, da je Zemlja okrogla in da surova moč marsikje kotira bolje kot mehka moč.

Evropska unija ima težave z ravnovesjem med mehko in surovo, trdno močjo že v moči argumentacije o svojem delovanju in obstoju. Če vzamemo na primer, da mehka moč predstavlja nekakšno mainstream politično prepričevanje, nekakšen argument statusa quo, potem je jasno, da je argumentacija moči v kriznih razmerah bistveno uspešnejša. Ta meri na šibkost, meri na dvome in jih okrepi do te mere, da se ne pogovarjamo o tem, kaj je treba storiti za to, da se razmere v Siriji umirijo, temveč o tem, da se ljudje, ki so od tam zbežali, ne podajo na poti v Evropo. Na primer.

Madžarska postavlja ograje in zapira meje preprosto zato, ker se EU ne dogovori o enotnem pristopu in odzivu na begunsko krizo. Ker morda nekateri menijo, da se bo vse skupaj preprosto umirilo, ko bo prišla zima, in bomo nemara do pomladi že pozabili vse akcijske načrte, delovne skupine, predloge ukrepanja in ideje o rešitvah.

Evropsko dvorjenje Turčiji z nekaj milijardami evrske pomoči je smešno, če se spomnimo, koliko denarja so države članice porabile za reševanje bančne in finančne krize. Vem, to je spin. To ni primerljivo, ampak ob 86-milijardnem svežnju za Grčijo, se 3 milijarde za sodelovanje z Unijo za Turčijo res slišijo podcenjujoče. Te tri milijarde naj bi pomenile približno polovico siceršnjega dozdajšnjega stroška turškega soočanja z begunsko krizo. Zato, pravim, da gre za smešno nizek znesek, še posebej, če slišimo svarila, da bo sirska vojna še kar trajala in da gre pri begunski krizi za vprašanje nekaj let, ne zgolj mesecev. Dodati je treba, da je vrsta let počasnega stopicanja na turški poti proti EU-ju v tem odnosu zasadila nekakšno živo mejo, nekakšno rastočo ograjo, ki med stranem zgolj krepi nezaupanje in zadržanost. Včeraj je turški predsednik Erdogan govoril o tem, da je Unija relativno pozno spoznala, da za stabilnost in rešitev tega vprašanj preprosto potrebuje Turčijo. Res je, a vendarle se bodo našli številni, ki so prepričani, da Turčija preprosto ne izpolnjuje enega osnovnih pogojev za članstvo v EU-ju, namreč, da ni evropska država.

Ne maram ograj. V Ljubljani, kjer sicer bivam, ima vsako od blokovskih naselij svojo ograjo, ki naselja ločuje drugo od drugega. Sprehod do sosednjega igrišča je skregan z logiko, saj najkrajša pot ni tista, ki prečno poveže točki A in B, temveč tista, ki teče ob ograjah. Rekli boste, tako je lažje, saj naselja upravljajo drugi upravniki, lastništvo je drugačno, vse skupaj je zapleteno ... Res je, ampak ...

Morda se kdo med vami ne strinja, a območje brez meja, brez ograj, schengen, je ena največjih pridobitev sodobnega evropskega povezovanja, saj nam omogoča, da smo bolj ali manj enaki. V tem svetu odtujenosti in nekajsekundnih gest prijaznosti je razmislek o tem, kaj vse lahko in kaj imamo, nujen za razumevanje, česa vse nekateri nimajo.

Ne glede na to, kdo ima prav in kdo ne, kdo je terorist in kdo okupator, kdo z zgodovinsko pravico in kdo z navodili od zgoraj. Ne maram ograj, ker me na povsem individualni ravni spominjajo na to, da je moral naš palestinski vodnik na eni od nadzornih točk zapustiti naš minibus in se prek cest, ki vodijo okrog judovskih naselbin, podati na popolnoma nepotrebno dolgotrajno popotovanje od ponižanja do večerje na vzhodu Jeruzalema. Dobro se spomnim zadušljivega vonja solzivca in pekočega kašlja tistega sončnega petka na Zahodnem bregu. Žal so ograje znamenje težav, ne pot v rešitev.