A ne gre le za to. Gre za vprašanje, kako daleč smo v Evropski uniji pripravljeni širiti meje sredinske politike, da bi ohranili sredinskost.

Populiste večkrat v sredinskih medijih, v mainstreamu, kot mu rečemo, zrelativizirajo na banalne motnje politične resničnosti. Za neki tujek v sistemu, za skrajnost, s čimer skušamo zmanjšati njihov pomen. A to je v bistvu zelo ozko, morda celo napačno razumevanje populizma, kot se kaže v Evropski uniji z vzponom tako Marine Le Pen v Franciji kot z vsenavzočnostjo stranke UKIP v Veliki Britaniji ali z javnomnenjsko podporo Geertu Wildersu na Nizozemskem. Vse tri stranke v vseh treh državah lahko računajo na podcenjevanje in na potiskanje na skrajne pole političnega življenja, češ da ne ponujajo odgovorov na težave sedanjosti in prihodnosti. Morda bo preveč pikro, a če bi te ponujala politična sredina …

Trenutno je – če kot merilo vzamemo javnomnenjske raziskave - na Nizozemskem med najbolj priljubljenimi stranka Geerta Wildersa. Na volitvah doslej te anketne podpore še ni znala prevesti v volilne glasove, a vseeno. Kar se dogaja v severni sosedi, je to, da je dejansko sredinska, vladna politika sprejela vsebinsko-retorični diktat Wildersove stranke. Ideje o minischengenskem območju so nekaj, kar sledi. Zapiranje meja je nekaj, česar načeloma ne povezujemo z državo, v kateri ljudje oken svojih hiš ne zastirajo z zavesami. Danes je to sredinskost, danes je to del razprave, ki jo vlada liberalca Marka Rutteja očitno skuša zagnati med (k sreči preredkimi) evropske somišljenike. S tem se ponuja tudi del odgovora, zakaj je ta razprava res spočeta. Preprosto zato, da pokaže, da tudi na (nizozemski) politični sredini mislijo resno.

Velika Britanija je svojevrsten primer. Kar bo David Cameron iztržil od preostalih evropskih držav v okviru reforme EU-ja pred referendumom, bo, kot kaže, premalo za skrajne poglede. Bo zato sam privolil v skrajne poglede? Menda bo kaj več jasnega do februarja.

Francija, ki je v trenutno izrazito labilnih (političnih) razmerah, z relativno visoko brezposelnostjo, nekaj tednov po terorističnih napadih v Parizu z izrednimi razmerami, ponuja eksperiment v realnem času. Kako daleč je mogoče prignati politiko ustvarjanja in obvladovanja strahu, ne da bi s tem posegali v samo bit republike, v svoboščine, pravice ter v povsem subjektivno zaznavanje varnosti in svobode. Marine Le Pen je mojstrica. Ko je bilo postavljeno vprašanje gospodarske uspešnosti Francije, se je zavzela za relativno izolacijo in protekcionizem. Ko je bilo postavljena vprašanje Grčije in obstoja evrskega območja, je dala vedeti, da je že ves čas proti. Ko je postavljeno vprašanje migracij, tudi terorizma, daje vedeti, da vam je vendarle že ves čas razlagala, kaj se dogaja.

Poznam kar nekaj ljudi, ki bi radi videli, da bi se Marine Le Pen zavihtela na oblast. A večina iz popolnoma preprostega razloga, da bi se njeno politikantstvo razkrinkalo, tako kot se razkrivajo razhajanja med predvolilnimi obljubami in dejanji njenih zmernejših kolegov. V zadnjih letih, ko je stranko odlepila iz objema svojega očeta in njegovih skrajnih stališč glede Judov, holokavsta, se je zdelo, da Nacionalna fronta postaja vse bolj sredinska, vse bolj sprejemljiva. A to se ni zares zgodilo. Jude in zanikanje zločinov nacizma so nadomestili muslimani, priseljenci, Bruselj. Zgodilo se je prav tako nekaj popolnoma drugega. V zadnjem obdobju, ko so ograje postale izvozni artikel in ko se begunci postali vse drugo kot ljudje – pišem seveda o retoriki – je Marine Le Pen uspelo nekaj izjemnega. Goro je dejansko premaknila k Mohamedu. Ne zgolj njej, uspelo je skrajnim političnih skupinam. Tisto, kar je bilo še pred leti nesprejemljivo, je danes del polja sprejemljivosti. Premik sredinskosti. Zapiranje meja znotraj Evropske unije. Ukinitev schengenskega območja. Vse to smo lahko že slišali. Bilo je izrečeno in mišljeno kot kletvica ali grožnja. Zdaj je izrečeno in mišljeno kot mogoča alternativa. Res, daleč smo prišli.

Kar Marine Le Pen v njenem boju za Elizejsko palačo dela močno, je preprosto to, da v njenem političnem ravnanju ni nikakršnih dilem. Vse je dovoljeno.

Vodja republikancev, nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy, ima vsaj eno dilemo. Najlaže jo ponazorimo z neumikom kandidatov stranke za drugi krog regionalnih volitev. Če bi to storil, bi dal vedeti, da tisto, kar Le Penova ves čas govori, drži. Namreč, da sta sredinski levica in desnica v Franciji le dve strani istega kovanca. Sarkozyjeva dilema je predvsem tveganje, da bi iskanje ločnic do socialistov volivci prepoznali kot prikimavanje Nacionalni fronti.

Dilema socialistov je v teh časih bistveno težja. Po eni strani govorijo o varnosti, o vojni proti terorizmu, po drugi strani o svoboščinah, pravicah, kar jih že tako ali tako postavlja v neenak, politično šibkejši položaj, saj se namesto z bojem za oblast ukvarjajo z vrednotnimi vprašanji. Pri čemer je zelo jasna njihova definicija večjega zla, saj so v boju proti Nacionalni fronti takoj pripravljeni za nacionalno enotnost.

V teh nestabilnih razmerah za Evropsko unijo, ko je dejansko na preizkušnji marsikaj, česar (po mojem mnenju) po več desetletjih napredka preprosto ne bi smeli postavljati pod vprašaj, bo prihodnost francoske politične usmeritve izjemno pomembna. Javnomnenjske raziskave kažejo, da utegne Marine Le Pen s svojo stranko ostati brez zmage v kateri koli od regij v Franciji. A njeno vztrajno večanje podpore predstavlja možnost, da bo kdaj drugače. Ali jo je mogoče ustaviti, je vprašanje, ki si ga postavljajo številni analitiki. Vsekakor. A bistveno pomembnejše vprašanje dejansko je, ali je mogoče ustaviti odmik od sredinskosti, zmernosti in od normalnosti, ki so vodile zadnja desetletja evropskega povezovanja.