Levica je takrat napovedovala temeljite spremembe v Evropi, predvsem seveda konec politike varčevanja, ki jo je poosebljal znameniti dvojec Merkel – Sarkozy. Tudi v Kočevju je bilo, kljub tesni Lukšičevi zmagi, čutiti optimizem. Lukšič je v predsedniškem govoru obljubil odločen zasuk na levo, po letih mlačne sredinske Pahorjeve politike – in po porazu na državnozborskih volitvah - naj bi se stranka vrnila k svojim koreninam in ponudila resno alternativo takratni desno sredinski vladi.

Vse, kar se je dogajalo po tem, je danes že zgodovina. Socialni demokrati, poleg SDS stranka z najmočnejšo in najbolj zvesto bazo, so se po super volilnem letu znašli na robu političnega preživetja. Ne samo serija volilnih porazov – za njeno prihodnost je bolj zlovešče znamenje, da je izgubila podporo v svojih tradicionalnih trdnjavah, v urbanih središčih, vseh večjih mestih in na Obali. Kot vse druge etablirane stranke ne najde stika z mlado generacijo, pomemben del sindikalnega gibanja pa že ima novo naravno zaledje v Združeni levici.

Nesporno dejstvo je, da bo stranka SD Dejana Židana drugačna, kot je bila v času Boruta Pahorja in Igorja Lukšiča. Še večji znanilec sprememb je zamenjava generalnega sekretarja stranke. Ta namreč med drugim skrbi za stike centrale z bazo in sodeluje na koalicijskih sestankih, na katerih se dogovarjajo tudi o zloglasnih »kadrovskih zadevah«, torej delitvi položajev. Imenovanje ključnega operativca stranke je zato enako ali še pomembnejše kot izbira novega predsednika. Vendar pa sta večkratni minister Židan in nekdanji poslanec ter državni sekretar Dejan Levanič hkrati tudi kontinuiteta dosedanje politike SD-ja. Oba sta bila del ekip Pahorja in Lukšiča, Židan je stranko vodil že med zadnjimi parlamentarnimi volitvami.

Kongres SD-ja je torej predvsem legitimiral obstoječe stanje, ni pa daj jasnega odgovora na ključno vprašanje – ali se stranka lahko prilagodi procesom, ki ta hip spreminjajo politično podobo celotne Evrope. Tudi za slovenske socialne demokrate bo pomembno sporočilo grških volitev, poraz Iva Josipovića na Hrvaškem ali radikalizacija razmer v Nemčiji in Franciji. SD pravi, da je zadnji garant zmernosti na levem političnem polu v Sloveniji. Toda hkrati se z nenehnimi besednimi spopadi z Združeno levico sama umešča med stranke starih elit, ki so v očeh državljanov krive za zlom evropskega gospodarskega in socialnega modela.

Stranka SD tudi ni odgovorila vprašanje, kako bo združila svoj položaj v vladni koaliciji in vse močnejši val odporov proti privatizaciji, na katerem uspešno jezdi Združena levica. Izjava Židana, da je »prodaja premoženja končana«, sicer napoveduje nove politične zaplete. Podobni so že skrajšali mandate vlad Boruta Pahorja in Alenke Bratušek, zato lahko sklepamo, da bodo prihodnji meseci ključni tudi za koalicijo Mira Cerarja.

Če je izvolitev Lukšiča še sprožila novo upanje v socialni demokraciji, je po treh letih z imenovanjem Židana eni najstarejših slovenskih ostal le še pragmatični realizem. Boj za preživetje. V katerem ima Židan, ki je, denimo, pred volitvami že sklenil pakt z »večnim« Karlom Erjavcem, verjetno še nekaj skritih adutov. Če mu seveda zaradi vse hitrejših tektonskih družbenih sprememb v Sloveniji in v Evropi zanje ne bo zmanjkalo časa.