Socialni demokrati bodo v soboto na kongresu volili novo vodstvo stranke, njeno krmilo pa bo skoraj zagotovo zdaj tudi uradno prevzel Dejan Židan, saj je za zdaj edini kandidat za predsednika.

Židan je vodenje stranke za čas do kongresa prevzel po odstopu Igorja Lukšiča, vendar pa mu ni uspelo zaustaviti padanja podpore SD-ju, ki je na levem političnem polu ostal z enim najslabših volilnih izidov v svoji zgodovini. Tako je od leta 2009, ko je bila najmočnejša politična sila v državi, stranka pristala dejansko na svojem dnu.

Vidni člani stranke verjamejo, da se lahko SD s pravo socialdemokratsko držo in utrjevanjem mreže tudi v večjih mestnih središčih zopet postavi na noge. Med njimi je tudi 77-letni Miran Potrč, dolgoletni aktivni član stranke, ki je bil za poslanca iz vrst SD-ja izvoljen kar petkrat, štiri mandate je vodil tudi njeno poslansko skupino, z njim pa smo se ob prihajajočem kongresu pogovarjali o prihodnosti, pa tudi o preteklosti stranke.

SD v soboto čaka volilni kongres. Koliko je za uspeh stranke pomemben sam predsednik?
Predsednik je za uspeh stranke zelo pomemben, saj poleg vodje poslanske skupine - ali še več kot on - nastopa v javnosti in ga le-ta obravnava kot prvega človeka stranke. On predstavlja stranko glede temeljnih stališč in zato je njegov vpliv na položaj stranke zelo velik. Res pa je, da sem se velikokrat vprašal, kateri so razlogi, da stranka v očeh javnosti napreduje ali nazaduje, kateri dogodki so na to vplivali - ali poslanska skupina, stranka z nekim svojim stališčem, njen predsednik ... Pravzaprav mi na to nihče nikoli ni znal odgovoriti.

V času vašega aktivnega članstva v stranki se je zamenjalo več predsednikov stranke. Lahko primerjate njihove načine vodenja?
Najbolj smo sodelovali z Borutom Pahorjem. Ta nas je enkrat na teden zbral na kolegiju stranke in bil pripravljen poslušati. Res je, da je pri nekaterih temeljnih vprašanjih predpostavljal, zahteval, da obvelja njegovo stališče in mnogokrat, če ni bilo gotovo, ali bo predsedstvo sprejelo neko njegovo stališče ali ne, tega vprašanja ni dal na glasovanje. In dokler ni bilo glasovanja, ni bilo niti sprejete odločitve. Mislim, da je bilo to zanj značilno. Janez Kocijančič je bil manj avtoritativen v delovanju stranke kot Borut Pahor.

Pa Igor Lukšič in Dejan Židan?
Na kongresu se je pričakovalo, da bo Lukšič stranko usmeril v bolj socialdemokratsko usmeritev. Moram priznati, da sem si to sam želel, pa tudi večina udeležencev kongresa. In to je bil tudi razlog, zakaj je bil takrat Lukšič za nekaj deset glasov premagal Pahorja in bil izvoljen.

Lukšič je pozneje - sam takrat nisem bil več poslanec - manj povezoval vodstvo stranke, kot je to počel Pahor. Pričakovali smo, da bo bolj komunikativen z javnostjo, pravzaprav pa mu to ni uspevalo in večina vas novinarjev je o njem raje rekla kaj slabega kot pa kaj dobrega. To je bila škoda, ki je nastala v povezavi z njegovo izvolitvijo, ki pa je nismo pričakovali. Pričakovali smo, da bo bolj priznan v javnosti. Kajti v tistem času se je že prijelo Pahorja, da je premalo odločen, premalo dosleden, premalo socialdemokratski in da se stranka nagiba enkrat v eno, drugič v drugo smer. Pričakovali smo spremembe v tem pogledu, pa na žalost ni uspelo. Zato smo bili veseli, ko je Židan privolil, da bo postal predsedujoči, in javnomnenjske ankete kažejo, da smo imeli prav.

Kako pa ocenjujete Lukšičevo potezo, da samega sebe postavi na vrh strankine liste pri volitvah v Evropski parlament. To je vplivalo na vzdušje v stranki, takratno SD-jevo evropsko poslanko Mojco Kleva Kekuš je potisnil na tretje mesto liste, volivci so s preferenčnimi glasovi nato izvolili Fajonovo.

To ni bilo nikomur od nas všeč. A to se je že dogajalo, saj je treba najprej razumeti, da ima v stranki predsednik močan položaj in velik vpliv. To usklajevanje poteka v krogu predsednika, in če on reče, da bi bil rad prvi na listi, potem običajno je tako.

Pa se vam zdi, da je ta njegova poteza na evropskih volitvah na neki način odnesla tudi glasove na naslednjih volitvah, ki so sledile - torej predčasnih parlamentarnih? SD je dobil le šest odstotkov glasov volivcev.
Take so bile naše ocene v stranki in tudi vas novinarjev v javnosti. Dodam pa stavek, ki sem ga prej povedal - težko je reči, kaj dejansko vpliva na položaj stranke v očeh javnosti.

Po volitvah ste izjavili: "Židan je bil moje veliko upanje, da lahko prinese po slabih evropskih volitvah preobrat. Očitno v najkrajšem možnem času to ni bilo mogoče. Zanj še ni konec." Ali Dejana Židana še danes označujete kot svoje veliko upanje za SD?
Še. In verjamem, da bo v soboto izvoljen, saj je za predsedniški položaj tudi edini kandidat. Uspešno dela v vladi, njegovo delo ministra ima velik odziv v javnosti. Zna komunicirati z ljudmi, na več zborovanjih sem na lastne oči videl, kako veliko odobravanje je požel, dobil aplavz. Ljudje so radi prišli k njemu, mu stisnili roko, z njim spregovorili nekaj besed. Zelo je komunikativen, kar je za predsednika stranke pomembno, posebej pa je pomembno za komuniciranje z javnostjo.

Takrat ste dodali tudi, da se bo morala stranka očitno na novo programsko definirati, izoblikovati jasna stališča do vseh vprašanj in prenoviti program. V katero smer bi moralo po vašem mnenju iti to redefiniranje?
Jaz sem v vsem svojem delovanju vedno imel socialdemokratsko usmeritev. Pravice delavcev, njihov vpliv na upravljanje v podjetjih, socialno partnerstvo, enake pravice za vse v pogledu možnosti zaposlitve, možnost udejstvovanja žensk ... to so bile moje značilnosti ves čas. V glavnem jih je imela tudi stranka, v izvedbi pa bolj ali manj uspešno. In če ni bila uspešna, je njena priložnost in dolžnost, da to naredi tudi s kongresom. Tam sicer ne bomo sprejemali programa, verjamem pa, da bo taka vsebinska usmeritev kandidata za predsednika Dejana Židana, in verjamem tudi, da bo dobila podporo.

Torej bi lahko rekli: vrnitev h koreninam stranke?
Lahko bi. Lahko bi tudi dodali "poudarjena", ali pa "nesporna" vrnitev. Kajti včasih smo te stvari poudarjali samo nekateri, nekateri pa so o tem govorili rahlo zadržano ali pa ne posebej izrazito. To velja predvsem za Boruta. Zanj smo vsi vedeli, da je njegova socialdemokratska usmeritev v nekaterih pogledih manj izrazita kot pa usmeritev stranke. Če poenostavim - zanj je bila evropska usmeritev pomembnejša in mnogokrat je bilo tisto, kar je bilo dogovorjeno v Bruslju, zanj pomembnejše kot pa problemi in njihovo reševanje v Sloveniji.

Pa se vam zdi napaka, da je prišlo na neki način do razdora med Pahorjem in SD-jem? SD se je soočal z izgubo političnih točk, Pahor jih je pridobival ... po raziskavi Politbarometra se je lani uvrstil na prvo mesto najbolj priljubljenih politikov.
Borut Pahor je bil vedno rangiran višje od stranke. Že vrsto let se uvršča visoko na lestvice priljubljenosti. Za nas to ni presenetljivo, na to smo v stranki računali. Sočasno se je ob nekem Borutovem stališču, ki je doživljalo kar nekaj kritik v javnosti, Borut dvigal na lestvici. Hkrati pa je šla ocena stranke kljub vprašanjem, ki smo jih mi postavljali v poslanski skupini in dobili precej veliko pozornost javnosti, navzdol. Njegovo dolgoletno udejstvovanje v politiki, njegov simpatičen nastop, jasnost njegovih stališč - v smislu prijaznega prezentiranja bolj kot pa same vsebine - to so elementi, ki dajejo Borutu prednost pred drugimi ljudmi v stranki. Stranka do zdaj še ni imela takih ljudi, ki bi mu lahko delali konkurenco.

Ali je dobro, da smo mi na neki način - ne bomo tega niti v stranki rekli, pa tudi Borut tega najbrž ne bo poudarjal - ohladili diplomatske odnose? Meni je žal. Žal mi je tudi, da smo te odnose ohladili z vsakim od prejšnjih predsednikov. Želel bi si, da bi vsak naslednji predsednik ohranil dobre odnose s prejšnjim in da bi bil vsak prejšnji zainteresiran, da se še pogovarja o določenih vprašanjih v stranki.

Petkrat ste bili izvoljeni za poslanca, štiri mandate ste vodili tudi poslansko skupino SD-ja, delovali ste v več odborih in komisijah, bili ste podpredsednik DZ-ja. Ste se kdaj vsaj poigravali z mislijo, da bi sami sedli na predsedniški stolček?
Ne. Ker sem želel, da jo vodijo tisti, ki imajo to ambicijo. Ker sem menil, da imam za vodenje stranke nekaj let preveč, saj so za to potrebni mladi, novi obrazi. Ker bi mi kdo lahko očital mojo preteklost, predvsem članstvo v zvezi komunistov in funkcije, ki sem jih opravljal. Čeprav mene tega ni sram povedati in trdim, da če bi vsak naredil toliko dobrega, kot sem jaz v tistem času, nam ne bi bilo hudega.

Če se malo vrneva na socialo, o kateri sva prej govorila: Slovenija se na socialnem področju spoprijema s težavami, zmanjšujejo se socialne pravice, prejemki. Resor je pa v rokah SD-ja. Smo še socialna država?
Še. Mislim, da je Slovenija od leta 1990 ohranila več elementov socialne države kot druge evropske države, predvsem vzhodnoevropske. Trdno sem prepričan, da je to predvsem zasluga socialnih demokratov, SD je to zelo dosledno uveljavljal. Že pri sprejemanju ustave smo mi - ne edini, z nami je bil tudi LDS, saj smo morali imeti zahtevano večino - uveljavili stališča glede enakopravnosti žensk, sodelovanja delavcev pri upravljanju, dogovarjanja o plačni politiki, ločitve Cerkve in države. Ves čas smo imeli pomisleke glede rešitev, ki so se kazneje izkazale za nesprejemljive - na področju lastninjenja, denacionalizacije, tajkunizacije. To so stvari, na katere smo zelo glasno opozarjali, tudi v vladi. Glasovali smo proti in bili zaradi tega ne najprijazneje sprejeti. To so bila vprašanja, glede katerih smo si bili izrazito različni tudi z Drnovškom, ki je bil takrat predsednik vlade.

S tega vidika je socialne demokrate zelo težko kakorkoli kriviti za stanje na področju socialnih pravic. Res pa je, da smo imeli v mnogih obdobjih, ne vedno, ministra na tem področju.

Prve resne pogovore kot država smo začeli s sindikati voditi v času ministrovanja Vlada Dimovskega - ta je uspešno sprejel pokojninsko reformo, uveljavil zakon o delovnih razmerjih, socialnem partnerstvu in sindikatom dal poudarek na področju urejanja socialnovarstvenih pravic. Res pa je, da smo imeli smolo pri uveljavljanju pokojninske zakonodaje v času Pahorjeve vlade.

Smolo?
Socialni demokrati takrat nismo imeli ministra, ki bi bil član socialdemokratov, ampak je bil le iz kvote SD-ja. Mnogokrat se znotraj kvote oblikujejo tudi predlogi za ljudi, ki niso člani stranke in njihova usmeritev je lahko tudi drugačna od izrazite usmeritve stranke. In to se nam je takrat primerilo v primeru ministra za delo Ivana Svetlika. Mislim, da bi takrat z nekaj več spretnosti - tako na strani Svetlika kot Pahorja - uspeli. Odnosi s sindikati pa so bili tako trdi, da zaradi nekaterih stvari, ki bi se lahko uredile, zakon ni bil sprejet.

A prej ste govorili o Pahorjevi sposobnosti "prijaznega prezentiranja". Zakaj mu takrat s sindikati ni uspelo?
Ker je bila vsebinska razlika prevelika. Borut zna tudi zdaj lepo prezentirati stvari, a je več lepote v nastopu, kot pa je jasnosti v vsebini. Je pa takrat s sindikati bolj kot Borut komuniciral minister Svetlik in tudi javna predstavitev stališč je bila bolj Svetlikova kot Borutova.

Na levem polu političnega prostora se ustanavljajo nove politične stranke, v vzponu je ZL. Kje danes stoji SD, na katerega so leteli očitki o "salonski levici"?
V vseh letih, ko smo bili v vladah, smo bili le nekaj več kot tri leta - v času Borutove vlade - v večini. Sicer smo bili vladna stranka, druga ali tretja. V času, ko je imela socialna demokracija tako v vladi kot v parlamentu relativno majhno število članov, je imela tudi manjši vpliv. In delala je s premierji, ki so bili zelo zelo avtoritativni. Bistveno bolj kot Borut, ko je vodil vlado. Predstave o tem, da je bil Drnovšek mil in nežen, so po mojih izkušnjah popolnoma netočne. On je bil izjemno avtoritativen politik. Če je on rekel ne, je rekel ne in ti si lahko tolkel z glavo v zid, pa je ostalo pri njegovem in ni popustil niti za milimeter. Rop sicer take avtoritete ni imel, ampak bil je pa podobno odločen. Zato ne moremo reči, da je socialdemokracija v teh vladah lahko uveljavila svoja stališča, ker to ni res. In potem so prišle, kot pravite, nove stranke na levici. Čeprav pozneje niso množično prišle v parlament, so razburkale slovensko politično javnost. Imajo svoja stališča, ki jih zastopajo, in druge stranke se morajo ozirati nanje.

V tem pogledu bi jaz rekel, da smo socialdemokrati Zduženi levici najbližje, a je za nas preveč radikalna, saj ocenjujemo, da takih stališč, kot jih mnogokrat zagovarjajo, v realni politiki Slovenije, pa tudi Evrope, enostavno ni mogoče uveljaviti. Imamo pa glede nekaterih vprašanj, na primer glede prodaje premoženja, ocene nekaterih ravnanj pravosodnih organov, z ZL-jem zelo podobna, da ne rečem celo enaka mnenja. A gre vseeno za dve stranki in računati, da bi se tesneje povezali, menim, ta hip ni mogoče. Če pa bi se uveljavila močnejša prisotnost v DZ-ju, pa je moje mnenje, da bi bilo tako sodelovanje mogoče.

V svojih spominih Klic k razumu ste zapisali, da se je Pahor kljub drugačnemu mnenju večine v stranki približal tudi nekaterim vsebinskim stališčem LDS-a. Avgusta lani je SD začel postopek izključitve nekaterih članov, predvsem tistih z Obale, ki so po mnenju vodstva stranke delovali v nasprotju s politiko SD-ja. Kako pogoste so torej idejne konfrontacije znotraj stranke?
Zelo redke ali pa skorajda neprisotne. Resnejšo konfrontacijo smo imeli v zvezi z zakonodajo in stališči glede lustracije, takrat so bila različna stališča, ki smo jih tudi javno predstavili, najbolj izrazita. Nekaj različnih pogledov ob posameznih vprašanjih je sicer bilo, a ne v smislu konfrontacije - eni in drugi smo si pojasnili stališča in začeli delati naprej. Kolikor pa sam poznam primer z Obale, je šlo za oseben konflikt, ne pa za vprašanja, povezana z veliko ideologijo. To so bili pač ljudje, ki niso znali sesti in se pogovoriti, ampak so se razlike le povečevale in je potem prišlo do konflikta.

Primorska je bila sicer tradicionalno zelo naklonjena SD-ju, potem pa se je podpora preselila bolj v severovzhodni del Slovenije. Kako gledate na to?
Mi smo imeli v severnovzhodni Sloveniji izrazito slabo podporo - v Mariboru tako tako, v Prekmurju pa zelo zelo slabo, dogajalo se je celo, da kdaj pa kdaj s tistega konca nismo imeli niti poslanca. V tem pogledu je oceno, položaj in pripadnost stranki prav gotovo okrepil Dejan Židan. Kdor bi razmišljal kar koli drugega, bi bil daleč od resnice.

To je za nas zelo koristno, je pa hkrati res - pa ne po Židanovi krivdi - da smo v tem času svoj položaj izjemno izgubili v velikih mestih. Leta 2008, ko sem kandidiral, sem v svojem volilnem okraju v Ljubljani dobil tretji najboljši rezultat v vsej državi - krepko čez 20 odstotkov. Prvi je bil Borut, drugi Janša in tretji jaz. Zadnje volitve so nam dale šest odstotkov. Pa ne rečem, da so krivi samo kandidati - izgubili smo vpliv in zaupanje ljudi v velikih mestih. Tega padca z nekaj več pristaši s severovzhoda Slovenije nismo mogli nadomestiti.

Čemu pa vi pripisujete ta padec? Dvig podpore na severovzhodu je zaradi "domačina" Židana lahko razumljiv, kaj pa padec?
Razlogov je več. Eden od teh je starostna sestava članstva in volivcev - mi smo imeli več glasov pri starejši generaciji, ki počasi umira. Grdo rečeno, ampak tako pač je. Drugi razlog je, da je v Ljubljani prišlo do izrazito različnih pogledov med našo stranko ter Jankovićem, ZZB NOB-jem in to strukturo na drugi strani, ki so jim bili volivci bolj naklonjeni. Tudi mi se med seboj nismo znali na ustrezen način dogovoriti ali povezovati in smo bolj konfrontirali kot ne, kar nam je jemalo glasove.

Pa se je morda SD v vladi že upehal? Bi potrebovali premor v opoziciji, kot se je v preteklosti že zgodilo?
Odvisno od tega, s katerega zornega kota gledate. Če gledate z zornega kota stranke, imate morda prav. Če gledate z zornega kota pričakovanj volivcev, sem jaz prepričan, da nimate prav. Volivci so - posebej na teh zadnjih volitvah - pričakovali, da bo SD, ne glede na rezultat, sodeloval in pomagal oblikovati levosredinsko vlado Mira Cerarja, ne pa, da se bo umaknil. Volivci SD-ja so pravzaprav najbolj državotvorni volivci. In pričakujejo, da se bo državotvorno v korist ljudi in države glede usklajevanja skupnih stališč obnašala tudi stranka. Vsako drugo ravnanje stranki na volitvah škodi, ne pa koristi. Zato sem prepričan, da je stranka ravnala prav, ko se je odločila za koalicijo.

Pred leti ste izjavili, da SDS svojo opozicijsko vlogo slabo opravlja in da deluje izključno z enim ciljem - nagajati. Kako bi njeno opozicijsko vlogo ocenili danes?
Enako in še hujše. Samo uveljavljati lastni interes in nagajati. Prve seje državnega zbora so tekle samo v diskusiji predsednika Brgleza in Tanka, in to o isti stvari. Nekajkrat z izrazito željo konstituiranja in kasnejšega dela DZ-ja - in to se je do zadnje seje več ali manj ponavljalo. Ta državni zbor je odločal o položaju gospoda Janše v tem ali drugem svojstvu - se pravi poslanec, član komisije za nadzor varnostnih-obveščevalnih služb -, ves čas se je govorilo o tem, da v normalnih točkah dnevnega reda nočejo sodelovati, hkrati so zahtevali izredne seje po mnogih vprašanjih.

Če bo to ostala politka SDS-a, bo v DZ-ju težko delati konstruktivno, zato ker bodo ob tem, ko bodo izrazito nagajali - in res izrazito nagajajo, drugače ne znam reči - oteževali vsako normalno odločanje, svojim ljudem pa hkrati pripovedovali, da so dajali predloge, ki pa niso bili sprejeti, da so se hoteli pogovarjati, a se mi nismo hoteli. Skratka, ustvarjati vtis zelo demokratične stranke, vsak, ki spremlja njeno delovanje bližje in globje, pa vidi, da je to stranka, ki pravzaprav ne dela drugega kot to, da bi čimprej prišlo do drugih volitev, ali pa si nabira točke, ki jih bo lahko dokazovala kot slabo delo vlade, da bi prišla ponovno na oblast.

Kako pa gledate na očitke, da nam v ozadju vladajo politične elite iz prejšnjega sistema. Se vam zdi, da je partija res obdržala vladavino v Sloveniji, le da bolj iz ozadja?
Jaz ne vem, kje jo kdo vidi. Jaz je ne vidim in nikoli nisem imel tega občutka. Menim, da gre za zavestno izmišljotino, ki otežkoča delovanje levosredinskim usmeritvam. Na ta način hočejo nekatere stranke, predvsem SDS, prikazati, da je vse pod vplivom nekdanjih komunistov, največkrat to vežejo celo na osebo. Razen teh "na pamet" trditev pa po mojem mnenju za to ni nobenih dokazov in sam sem trdno prepričan, da to ni res.

Pa se vam zdi, da je v Sloveniji prišlo do dokončanja tranzicije? Oziroma, kaj bi moralo biti v Sloveniji še narejeno, pa ni bilo?
Ne vem, kaj je kdo od tranzicije želel in pričakoval. Če se je pod tranzicijo razumela lustracija, potem v Sloveniji to, hvala bogu, ni bilo opravljeno. Če pa se je želela sprememba vsebine ekonomskega in političnega sistema, je bilo pri političnem sistemu to opravljeno v veliki meri, glede ekonomskega sistema pa tudi v veliki meri - a mnogokrat s slabimi rešitvami in cilji, ki niso koristni za državljane in državljanke Slovenije. Jaz bi rekel, da smo s tranzicijo mnogkrat celo nepremišljeno hiteli, ne pa, da je ne bi opravili.

Kateri trije politiki pa so po vašem mnenju največ storili za Slovenijo in katera so ta njihova dejanja, ki jih vi najbolj cenite?
Največ so za Slovenijo naredili politiki, ki so delovali leta 1990 in mislim, da se je treba tukaj ustaviti, kajti takrat so bile sprejete tudi odločitve o osamosvojitvi. Politiki, ki so takrat delali na tem, so bili Kučan, Peterle, Bučar. Pa tudi drugi predsedniki in vodje poslanskih skupin strank in člani parlamenta v tistem obdobju, trdno sem prepričan, da so za osamosvojitev zaslužne vse stranke, imam tudi kompletno dokumentacijo odločitev državnega zbora, ki to dokazuje.

Minilo je 100 dni vlade Mira Cerarja, ob tem so bile objavljene številne ocene in analize. Kako njegovo vlado ocenjujte vi?
Pričakovanja od te vlade so bila izjemna, to kaže tudi volilni izid. Če bi primerjali pričakovanja in dejanske rezultate, bi bili rezultati manjši, kot smo si vsi želeli. A glede na to, da so se na novo oblikovali sama stranka, program in kadri, glede na težave v ekonomskem smislu, ki jih je nasledila od prejšnje vlade in glede na politične težave, ki smo jih imeli v Sloveniji, je to, kar je ta vlada naredila, blizu optimalnemu in se kaj veliko več od nje ni moglo pričakovati.

Ampak spet se zadnje čase pogosto uprablja besedno zvezo "predčasne volitve" ...
Ja, ampak morate povedati, kdo o tem govori. Jaz sem vam odgovor na to že dal. V prejšnjem mandatu, ko je padla vlada Bratuškove, smo imeli s strani SDS-a izrek, ki so ga uporabljali v starem Rimu. Rimski senator Kato je vsak svoj govor končal s stavkom: Sicer pa mislim, da je treba Kartagino porušiti. In tako tudi SDS-ovci vsakič rečejo, da so potrebne predčasne volitve. S tem je najprej začel evropski poslanec gospod Zver, ostali pa nadaljevali. Čim bodo imeli občutek, da ni neke politične napetosti, da je neko normalno vzdušje za delo, tem bolj bodo prišli z zahtevami, ki so nesprejemljive, ker želijo, da bi bili v Sloveniji politični problemi, ker v političnih problemih raste njihov rejting in se krepi njihov položaj in njihova enotnost. V normalnih razmerah pa niso tako atraktivna stranka.

Pa se vam zdi, da smo Slovenci sploh še vajeni normalnih razmer ali smo se tudi mi - novinarji, javnost - na te politične razprtije že toliko navadili, da so postali del našega vsakdanjika in brez njih sploh ne bi več znali?
Zdaj bom rekel nekaj čudnega - hvala bogu, če bi bilo to res, kajti to pomeni, da so Slovenci kot volivci in volivke mnogo mnogo pametnejši in realneje jemljejo politiko kot voditelji večine strank, ki mislijo, da se okrog njih vrti cel svet. Pa se ne.

Vi sami pa pravzaprav nikoli niste bili vmešani v kakšen veličasten škandal, čeprav ste politiki posvetili cela destletja. Kaj je bilo vaše vodilo skozi poklicno pot?
Delati. Delati, imeti jasen cilj, poskušati ga pošteno uveljavljati, biti odkrit, nikoli delati zahrbtnih stvari, nikoli se osebno okoriščati.

Ali zato niste imeli nikoli težav z javnim razkrivanjem svojega premoženja?
Vedno sem bil med tistimi, ki sem prvi oddal poročilo protikorupcijski komisiji. Nikoli nisem imel problema s premoženjem (smeh).

Pa si nikoli niste želeli imeti več, obogateti?
Ne. To bi pomenilo, da bi imel samo več skrbi. Hvala bogu nikoli nisem imel premalo glede na moje želje in ambicije, nikoli si nisem želel ustvarjati kapitalske zaloge. Na srečo je tudi žena dovolj skromna, da me ni spodbujala k temu. Le toliko, da sva solidno živela, da sva lahko šla na dopust, kakšno potovanje.