Organizacija za gospodarsko sodelovanje oz. OECD že nekaj časa meri »indeks boljšega življenja«, pri katerem Sloveniji ne kaže pretirano slabo, saj po večini dosega ali presega povprečja v državah OECD-ja. Nemara ena najbolj izstopajočih ugotovitev (čeprav tudi pri OECD-ju zapišejo, da denar ne more kupiti sreče) se loteva razlik v bogastvu med državljani, kjer pariška organizacija ugotavlja kar resen razkorak med najbolj revnimi in najbogatejšimi v naši državi.

Najbogatejša petina namreč zasluži po trikrat več kot najrevnejša petina prebivalstva, kljub temu pa socialna neenakost ostaja dokaj majhna. Vsaj v primerjavi z drugimi državami. Indeks boljšega življenja nam niža tudi siceršnje zadovoljstvo v življenju (to je prav tako znatno nižje kot v povprečju). Res je. Še bistveno nižje je, denimo, Grčija ali pa Portugalska. Še najnižje (od držav OECD-ja) Madžarska.

Države torej, kjer gospodarstvu ne gre najbolje. Vmes se znajdeta tudi Rusija in pa Turčija. O razlogih za to lahko ugibamo. Gre namreč, bolj kot ne, za skupek in analizo subjektivnih mnenj. »Biti zadovoljen« najbrž v ruski avtoritarni skupnosti deluje povsem drugače kot v Grčiji. V obeh državah so (v eni politični, v drugi ekonomski) razlogi različni, a posledica je zelo podobna. Nezadovoljstvo pa je morda skoraj tako nalezljivo kot zehanje.
Evropska smer, ki jo kaže Evropska unija in katere (nekateri) voditelji se odpravljajo v Oslo po sprejem Nobelove nagrade za mir, je v krizi identitete. Ne ve, kaj bi rada postala. Ne ve, ali bi sploh še koga sprejela medse. Čeprav utegne Unija prihodnji teden znova poudariti pomen širitve in pripravljenost nanjo, denimo tudi s predvidenimi napovedmi začetka pogajanj s Srbijo sredi prihodnjega leta.

Krešejo se mnenja, predlogi. A razprava pomeni predvsem vedno več časa za premislek in vedno manj občutka nujnosti za ukrepanje. Ko so voditelji Unije v prvi polovici leta ugotavljali pomanjkljivosti trenutne ureditve evropske povezave, je vse skupaj delovalo kot resna odločenost nekaj spremeniti. Delovali so resni, zaskrbljeni, odločeni spremeniti pomanjkljivosti. Ukrepati. Pritiski so se nadaljevali. Potem pa je vodilni Evropske centralne banke, Mario Draghi, le napovedal (ponovil besede prej omenjenih voditeljev), da bo ECB storil vse za ohranitev in okrepitev evra, so se pritiski umirili. Čeprav se ni zgodilo nič. Prav zanimivo je, kako resno so finančni trgi jemali besede enega ali drugih.

Ne glede na to, ali se strinjamo, da ugajanje finančnih trgov ne bi smela biti ključna postavka finančnih oz. proračunskih politik, pa si najbrž marsikdo v evropski politiki želi, da bi se dalo podobno (kot omiliti pritiske trgov) odpraviti tudi negativna čustva, občutke zapostavljenosti ter težave državljanov po Evropi. Morda kar tistih 25 milijonov brezposelnih po Evropski uniji, ki si želijo manj besed in več … dela.