Groysa sem poslušal približno petnajst minut. Sprva nisem razumel ničesar. Potem sem razumel, da ničesar ne razumem zato, ker ni česa razumeti (Igra treh gun!). Groys je trosil nepovezane nesmisle o kapitalizmu. Pozneje sem naletel na njegovo knjižno izdajo Uvod v antifilozofijo. No, pa je bilo vse še bolj jasno. Je lepo najti knjigo, ki jo "prebereš" že po naslovu.

Sem pa zdaj naletel na razumljivorazumljiv (in problematičen!) tekst Borisa Groysa v Likovnih besedah. Ta filozof, umetnostni kritik in kurator, predavatelj rusistike in slavistike, profesor za filozofijo in teorijo medijev in kaj vem kaj še, v tekstu razloži bistvo umetniških avantgard (in "sodobne umetnosti"). Groys je tipičen zagovornik "sodobne umetnosti", z manjšim zasukom sicer: sodobna umetnost je po Groysu res "šibka", ampak obstajajo razlogi za tako stanje in kdor razume razloge, začne sodobno umetnost ceniti. Po Groysu (tule pritegne Groys v razpravo še Agambena) živimo namreč v "poslednjih časih", ko se čas "krči", ko "nimamo časa", zato mora biti tudi umetnost … skrajšana pač. Groys pravi, da so se avantgardni umetniki preprosto vprašali, kaj od umetnosti bo ostalo po vseh hitrih prelomih in obratih. Posledično so avantgardni umetniki “začeli ustvarjati podobe, ki so se jim zdele tako šibke in prazne, da bi lahko preživele vsako mogočo zgodovinsko katastrofo”.

Ampak zakaj Groys (menda skupaj z avantgardnimi umetniki) misli, da živimo v nekakšnih "poslednjih časih"? Zaradi ubijalskega kapitalizma? Eh. "Časi" so natanko takšni, kot so vedno bili. V "poslednjih časih" so živeli že prvi kristjani, ki so verjeli, da se bo Kristus zdaj zdaj vrnil in bo nastopil "konec časov". Pa druga generacija kristjanov je potem tudi živela v "poslednjih časih", pa tretja … In tako naprej. Le da "konca časov" nikoli ni bilo.
V tekstu torej Groys zagovarja umetnost, ki je tudi po njegovem mnenju šibka. To umetnost zagovarja z nastopom "poslednjih" časov, v katerih menda živimo. Težava je v tem, da ni mogoče dokazati, da so "časi" danes kaj bistveno bolj "poslednji" kot kateri prejšnji "časi".

Zato je vsa umetnost, ki je "šibka" zato, ker menda nastaja v "skrčenem", "poslednjem" času, skratka hitra umetnost, ki naj preživi "vse te prelome" samo … šibka in nič drugega. In nobeno domiselno nalaganje teksta na kope pofla, s katerim nas pitajo že od Duchampa, ne bo pomagalo. Pofl je pač samo pofl.