Po napadu na pariški satirični tednik in izjavah tipa "to je napad na naše vrednote, našo svobodo" ali pa celo "napadli so smeh", pade na misel le eno vprašanje: kdo res še verjame v takšne izjave? Kdo še lahko posluša izjave svetovnih, predvsem pa zahodnih politikov, da je šlo za nezaslišan barbarski zločin, ki je imel namen zatreti našo svobodo in podobno, ne da se mu/ji usta razležejo v ciničen nasmešek, prsti pa refleksno poiščejo gumb "mute"? Odziv evropske politike na napad in njen poziv k obrambi "naše" civilizacije je pričakovan, zgroženost javnosti, ki dozo zgroženosti za utrjevanje percepcije lastne človečnosti tako ali tako potrebuje, tudi. Bolj moti odziv številnih novinarjev in novinark, iz katerega veje nekakšna mešanica zadahov samopoveličevanja, evropocentričnosti, rasizma in povsem navadne hinavščine ali vsaj kronične nedoslednosti.

Sama akcija "Jaz sem Charlie" je kot izraz solidarnosti domačih medijskih delavcev in delavk s kolegi žrtvami seveda povsem dobrodošla, celo nujna, obenem pa odpira tudi nekatera manj prijetna vprašanja, ki si v imenu opevane svobode govora in razmišljanja vendarle zaslužijo nekaj pozornosti. Ekscesni dogodek v Parizu je nedvomno tragičen in kot tak razumljivo povzroča bolj emocionalen odziv, a spontani čustveni shod nekaj sto novinarjev, ko gre za napad na – ne čisto nepomembno - evropske kolege, le poudarja otopelost in skrivanje za "novinarsko objektivnostjo", ko gre za neprimerno bolj barbarske zločine nad civilisti v Gazi ali sirskimi, iraškimi ali mehiškimi kolegi in kolegicami. Bi kolektivni novinarski shodi v znak solidarnosti z žrtvami v Palestini, Siriji, Ukrajini, Libiji ali Sredozemskem morju in tako naprej okrnili sposobnost kakovostnega, "nepristranskega" poročanja? Spontano ogorčenje domačih novinarjev, ki tudi sami nevede prehajajo v polje moraliziranja, očitno povzroči le trpljenje "naših". Tega, kdo je "naš", pa - kot bomo videli - ne definira poklic, kot bi dobronamerno lahko razumeli medijsko akcijo #JeSuisCharlie.

Če je solidarnostno dvigovanje svinčnikov kljub vsem pomislekom vendarle smiselno, pa je izrekanje sožalja francoskemu veleposlaniku vendarle preveč neokusno. Zaradi česa si namreč francoska država zasluži sožalje kogar koli, še posebej novinarjev, ni povsem jasno. So brezpogojna podpora Maroku, kar v nedogled podaljšuje okupacijo Zahodne Sahare, kolonialna preteklost, podpora globalni vojni terorja, deportacije Romov, napad na Libijo, prodaja orožja zloglasnim kršiteljicam človekovih pravic in tako naprej, kar naenkrat spregledljiva malenkost, ki se mora umakniti trenutnemu adrenalinskemu zgražanju? Medijski odziv na pariški napad je razgalil tudi kritično pomanjkanje doslednosti in (samo)refleksije. Si predstavljate, da bi novinarji ameriški napad na Irak v osrednjih informativnih oddajah označili za dejanje verskega fanatika Busha ali bombardiranje celotnih sosesk v Gazi za barbarsko dejanje Izraela? Kot vidimo, postane diskurz precej manj odločen, ko se morajo mediji odločati med "našimi" bombami in "našimi" vrednotami.

Kdo je kriv? Priseljenci!
Aktualno in konsenzualno ogorčenje nad "njihovim" napadom na "naše" vrednote pa lahko razumemo le skozi prizmo evropocentrizma in na koncu koncev rasizma. Gre sicer za precej bolj prefinjeno obliko rasizma, ki se priložnostno prikrade v diskurz enkrat v preobleki liberalne kritike religije, drugič obrambe svobode govora in ki evropsko družbo brez hudega odpora zapelje k iskanju krivcev na priročnejših koncih. Kdor je v sredo gledal Odmeve na javni televiziji, je lahko tako prek vprašanja voditelja izvedel, da je treba razloge za hladnokrvni napad na novinarje iskati kar v priseljevanju. "Kako se Francozi spopadajo s tem priseljevanjem? Okoli 15 odstotkov je tujcev oziroma imigrantov," je voditelj spraševal gosta. Pri tem je izbira izraza "spopadajo" morda naključna, morda ni. Pa vendar, se voditelj ni zavedal latentnega rasizma v impliciranju, da so za napad odgovorni priseljenci – kot kolektiv? Pri čemer gre največkrat za priseljence iz nekdanjih kolonij, ki so desetletja "uživala" to francosko demokratičnost, ki so se ji v četrtek pred francosko veleposlaništvo prišli poklonit tudi slovenski novinarji.

Če parafraziramo Brechta, se tako lahko vprašamo: Kaj je "napad na smeh" v primerjavi s tolažilnim samoprepričevanjem, da gre za napad na smeh? Pri tem pa se moramo vsi skupaj (le tu je potrebna kakšna enotnost) vprašati, ali želimo pariški napad razumeti ali ga le obsoditi. Sama obsodba takšnega dejanja - kar bi sicer moralo biti nekaj samoumevnega, ne pa osrednja točka odzivov politike in medijev – podobnih zločinov namreč ne bo preprečila. To lahko v največji meri stori le razumevanje, ki pa zahteva več kot #ogorčenje in #šokiranost ter obenem neizogibno pripelje do grenkih spoznanj. Eno od teh je gotovo, da medtem ko je pariški "napad na demokratično Evropo" gotovo bil napad, se moramo o demokratičnosti te Evrope šele začeti spraševati.