Glede na razširjeno potrebo po izkrivljanju stališč in intelektualne nepoštenosti, ki preveva tako slovensko politiko kot njene podpornike v javnosti, je smiselno kljub odvečnosti takoj poudariti, da si begunci iz Ukrajine zaslužijo vso solidarnost in pomoč v praksi. Slovenija je tem ljudem dolžna zagotoviti zatočišče in jim pomagati na vse načine, ki bi lahko olajšali njihov položaj. K temu nas ne zavezujejo samo mednarodne konvencije, ampak predvsem naša človečnost. Prav zaradi nje pa se ne pustimo preslepiti selektivnim gestam humanitarnosti, ki se v teh dneh širijo iz ust predstavnikov vlade in njihovih podpornikov.

Ministri kar tekmujejo med seboj, kdo bo bolj empatično izrazil solidarnost z žrtvami vojne v Ukrajini. Slovenija bo poskrbela za begunce, pravijo, govori se o dodelitvi enakih pravic, kot jih imajo začasni prebivalci Slovenije, vlada že vzpostavlja centre za begunce. Minister za notranje zadeve Aleš Hojs je dejal, da sicer ne ve, kakšno bo končno število ljudi, ki bi jih Slovenija lahko sprejela, a da se bo sam zavzel za "veliko številko", če bo to potrebno.

Kje v teh izlivih skrbi za sočloveka se torej skriva rasizem? Poglejmo izjavo ministra za obrambo Mateja Tonina, ki jo je na dan začetka napadov podal na Televiziji Slovenija. "Glede na vse slike, ki se trenutno pojavljajo, je jasno, da se bo pomemben del ukrajinskega prebivalstva tudi umikal v sosednje države. Tukaj bo šlo za prave begunce. Sosednje države so že napovedale, da jih bodo sprejele, in če bo neki delež teh beguncev morala prevzeti tudi Slovenija, bo zagotovo nosila pomemben, fer delež v tej zgodbi. Zdi se mi pomembno, da jim v teh kritičnih trenutkih tudi pomagamo."

Kar minister Tonin sporoča, pa tega ne upa povedati v celoti, je, da so nekateri begunci "pravi", drugi pa "lažni". "Pravi" so, kot kaže, belci, kristjani iz Ukrajine, medtem ko so nebeli pretežno muslimani iz Sirije, Iraka in Afganistana ali Afričani zgolj "ilegalni migranti". Ta dehumanizirajoč izraz v vladi redno uporabljajo za označevanje ljudi, ki skušajo priti v EU iz v vojnah razdejanih držav Bližnjega vzhoda ali Afganistana in Afrike. Ne pozabimo, nacisti so begunce (še posebej Jude), ki so v 30. letih prejšnjega stoletja bežali iz takratne Nemčije, označevali za Wirtschaftsemigranten oziroma ekonomske migrante, ljudi, ki iščejo zgolj korist. Gre za poskus diskreditacije in delegitimizacije teh ljudi kot "pravih" beguncev, prakso prejšnjega in, kot vidimo, zdajšnjega stoletja.

Ko gre za belce, v vladajoči stranki opuščajo protipravna stališča

Vsi "argumenti" zoper begunce, ki jih je trenutno vladajoča opcija ponavljala z namenom upravičevanja svoje ksenofobne, rasistične politike, so zdaj, ko gre za evropske belce, obrnjeni na glavo. Bežanje pred vojno je postalo upravičeno, vlada ne straši s 44 milijoni Ukrajincev, ki bi želeli priti v EU zaradi socialnih pomoči, kot to počne s stotinami milijonov Afričanov ali Arabcev, ni več pomislekov, da si Slovenija sprejema beguncev preprosto ne more privoščiti, ni plakatov z lažmi, koliko denarja dajemo "migrantom", ne poslušamo o tem, da je treba tem ljudem pomagati "blizu izvorni državi", ni izmišljotin, da lahko begunec za zaščito zaprosi le "v prvi varni državi", kot smo neštetokrat slišali od predstavnikov trenutno vladajoče stranke in njenih podpornikov. Te radikalne in protipravne neusmiljenosti so tako deležni le temnopolti in muslimani, ki naj zaradi, kot lahko razumemo, svoje koristoljubnosti, ne glede na spol ali starost, zmrznejo v gozdovih ob meji ali utonejo v reki.

Slovenska vlada v trenutni sestavi predstavlja čisto, nefiltrirano obliko institucionaliziranega rasizma. Na družbenem omrežju Twitter je Urad vlade za komuniciranje (Ukom) pod vodstvom Uroša Urbanije v petek (na 30. obletnico izbrisa od vseh dni) sporočil: "Ukrajinski begunci prihajajo iz okolja, ki je v kulturnem, verskem in zgodovinskem smislu nekaj povsem drugega kot okolje, iz katerega prihajajo begunci iz Afganistana." Gre za priznanje, da vlada dodeljevanje mednarodne zaščite pogojuje s "pravo" vero in kulturo prosilca, gre naravnost za hierarhizacijo skupnosti ljudi. Že vsaj od 80. let 20. stoletja teoretiki rasizma opozarjajo na "kulturalizacijo rasizma". T. i. novi rasizem tako ne temelji več zgolj na rasni kategorizaciji, ampak izključuje tudi na podlagi pripisanih kulture, vrednot, morale. Ta "diferencialistični rasizem" je manj očiten, saj na prvi pogled ne poudarja večvrednosti določenih skupin ljudi, ampak zgolj domnevno nekompatibilnost življenjskih stilov in kultur, kot je v izdaji Časopisa za kritiko znanosti iz leta 2015, posvečeni vprašanju rasizma, pojasnila Mojca Pajnik. Ukom je tvit naknadno sicer izbrisal, a njegova vsebina za vlado ni problematična. Enako misel je namreč ponovil minister Hojs.

Rasizem vlade, njenih ministrov in glavnega PR-ovca torej leži v diferenciaciji ljudi na osnovi njihove vere ali kulture, kar je evfemizem za etnično pripadnost ali barvo kože. Takšno razlikovanje ljudi predstavnikov vlade pa ni novost. Spomnimo se izjave premierja Janeza Janše, ki je ob 30. obletnici plebiscita dejal, da je "prav vsak, ki je s svinčnikom obkrožil za samostojno Slovenijo, ne glede na svoj izvor po krvi postal del slovenskega občestva, del naroda v modernem smislu". Katera ideologija še deli ljudi glede na "izvor po krvi", o kakšnem "modernem smislu" govori Janša?

Prozoren preobrat Slovenije, Poljske, Madžarske

A vlada ni edina, ki se je nehote (spet) razkrila kot rasistična, identičen odnos imata namreč tudi ultrakonservativni vladi na Poljskem in Madžarskem, znani po ostrih protipriseljenskih politikah in militarizaciji humanitarnih vprašanj. Medtem ko je Poljska lani na mejo z Belorusijo poslala vojsko in postavila ograje in bodeče žice z namenom zaustavljanja ljudi iz bližnjevzhodnih držav ter jih v nasprotju s svojimi mednarodnopravnimi obveznostmi vračala v Belorusijo, pri čemer jih je v gozdovih več umrlo – premier Morawiecki je govoril o "zlu, ki ogroža Evropo" –, ukrajinske begunce sprejema z odprtimi rokami, vsaj za zdaj. Enak pristop ima tudi madžarski premier Viktor Orban, ki zdaj izraža pripravljenost za sprejem beguncev iz Ukrajine, medtem ko je ob prihodu beguncev z Bližnjega vzhoda kričal o ogroženosti države in zahodne civilizacije ter načrtni "islamizaciji" Evrope.

Politika do beguncev, odvisna od njihove vere in barve kože, pa ni edino merilo za prepoznavo rasizma trenutno vladajočih. Nekaj se da izluščiti tudi iz njihovih gest, kot je izobešanje zastav drugih držav na poslopju vlade. Radi imajo plapolanje zastav, nekaj močnega in ganljivega vidijo v tem. Janša je dal tokrat izobesiti zastave Ukrajine v znak solidarnosti z žrtvijo obstreljevanj in vojaške zasedbe. Maja lani je dal izobesiti zastave Izraela, v znak solidarnosti z državo, ki je obstreljevanje in vojaško zasedbo izvajala (in to počne še naprej), ter v posmeh pretežno muslimanskim žrtvam teh dejanj. Janša in celotna vlada pod njegovim vodstvom jasno sporočata, da je to, kdo si zasluži zaščito, pomoč in razumevanje, odvisno tudi, ali predvsem, od njihove vere, barve kože in ideološke sorodnosti. Slovenska družba ne sme privoliti v takšno instrumentalizirano in razvrednoteno humanitarnost, ampak mora vztrajati pri stališču, da si našo pomoč zasluži vsakdo, ki jo potrebuje, od Kijeva do Gaze, Kabula in Lagosa. To pa bo terjalo trajno družbeno marginalizacijo rasistov med nami.