V teh dneh spremljamo številna poročila o dogajanju v Izraelu in Palestini. V Gazi gledamo prizore trpljenja, ki si ga ne moremo zares predstavljati, izginjanja ne samo stanovanjskih hiš, knjigarn, šol, bolnišnic, cest, stolpnic, v katerih delajo mediji in živijo ljudje, ampak celih družin, osupli in nemi opazujemo in poslušamo eksplozije, ki jih povzročajo najsodobnejše vodene rakete (vodene!), seštevamo mrtve, ranjene, izpostavljamo ubite otroke. Iz Izraela so nam prikazovali množico raket, ki nediskriminatorno letijo nad mesta po državi ali to vsaj poskušajo, slišali smo zvočne sirene, videli poškodovana stanovanja, ljudi, ki so med svojimi opravki začeli teči v najbližje zaklonišče. Medtem smo v Vzhodnem Jeruzalemu opazovali ogorčenost in obup Palestincev, ki jim grozi nova izguba doma zaradi judovskih naseljencev, slišali smo vzklike judovskih nacionalistov "smrt Arabcem", videli solzivec v mošeji Al Aksa. Z Zahodnega brega so prihajali posnetki streljanja policistov in vojakov v polni bojni opremi na mlade protestnike, ki mečejo kamne, gledali smo in še naprej gledamo nadzorne točke, zid, ograje. V Izraelu so tolpe judovskih državljanov vdirale v stanovanja palestinskih sodržavljanov, preverjale etnično pripadnost mimoidočih voznikov, jih pretepale, ljudje so bili ubiti, goreli so avtomobili, trgovine, tudi sinagoge, molotovke so letele v stanovanja, v katerih živijo Palestinci, ki so iz strahu pred linči umikali muslimanske praznične okraske z vidnih mest.

Samo zadnjih deset dni je ponudilo neizčrpen seznam grozot, ki šokirajo, ustvarijo vtis brezciljnega, večnega nasilja in opazovalca silijo v ugotovitev, da je situacija izjemno kompleksna, trajna, nespremenljiva, tako rekoč kozmična. Mediji, ti prenašalci in sooblikovalci resničnosti, svoje strani in ure programa polnijo z informacijami, izjavami, izrazi, kot so "spopadi", "napetosti", "skrajno gibanje Hamas", "izraelska vojska", "civilisti", "rakete", "varnostne sile" in tako naprej. Iz leta v leto, iz enega v drugo "stopnjevanje napetosti". Ravno izbrano izrazoslovje pa prispeva k zmedi, saj utesnjuje prostor za razumevanje, ga oži do priročne in varne, sterilne velikosti, zaradi česar se javnost tudi po desetletjih "poročanja po vseh profesionalnih standardih" še vedno sprašuje, kdo je kdo, kdo je žrtev, zakaj ljudje tam nočejo sobivati, in se zateka k verski razsežnosti kot elegantnemu končnemu pojasnilu. Obstajajo pa številni drugi izrazi, ki jih novinarji in novinarke v svojem dnevnem poročanju ne uporabljajo. Izrazi, kot so "okupacija", "apartheid", "kolonizacija", "etnično čiščenje", "sionizem", "mednarodno pravo", "begunci", "odpor".

Že samo omemba okupacije bi namreč spremenila celoten kontekst dogajanja. Ko padajo izraelske bombe na Gazo, padajo kot odgovor na Hamasove rakete, slišimo. Zakaj te letijo? Ker je Hamas skrajno gibanje, ki želi uničiti Izrael. Ko izraelski policisti streljajo na Palestince v Vzhodnem Jeruzalemu ali na Zahodnem bregu, streljajo kot odgovor na metanje kamnov. Zakaj mladi Palestinci mečejo kamne na izraelske vojake? Ker so nasilni. "Izrael se ima pravico braniti, nobena država ne bi dopustila raketiranja svojega ozemlja" je trditev, ki smo jo te dni slišali neštetokrat. Gre za poskus spreminjanja teze, za preusmerjanje pozornosti. Osnovno vprašanje (preden preidemo k še bolj osnovnemu, ki je temelj za tega) je, kdo okupira koga. Nujno izhodišče za razumevanje trenutnega dogajanja je namreč izraelska vojaška okupacija palestinskih ozemelj. Ta traja že 54 let, izvaja pa se ne samo na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu, ampak tudi v Gazi. Vsa ta leta in povsod, a v obliki različnih režimov. Ne gre za interpretacijo ali novinarsko dramatizacijo stanja, ampak za povsem suhoparno priznanje. Da so vsa ta ozemlja pod izraelsko okupacijo, je stališče Združenih narodov, tudi Varnostnega sveta, Meddržavnega sodišča, najvišjega sodnega organa ZN-a, neštetih mednarodnih organizacij za človekove pravice in praktično vseh držav na svetu, razen Izraela, ki za ta ozemlja, ki jih stalno naseljuje, pravi zgolj, da so "predmet spora".

Ja, tudi Gaza je okupirana

Če je okupacija Zahodnega brega vidna že zaradi več sto vojaških nadzornih točk, nezakonitega zidu na palestinskem ozemlju in vseprisotnih izraelskih vojakov, podobno pa velja tudi za Vzhodni Jeruzalem, je Gaza v še težjem, a na prvi pogled manj jasnem položaju. Izrael je od tam namreč leta 2005 odstranil vseh okoli 8500 judovskih naseljencev v nezakonitih naselbinah, ki so hromile to drobno, gosto naseljeno enklavo, umaknil je tudi svoje vojaške enote. A kakor določa mednarodno pravo, je Gaza še naprej pod vojaško okupacijo, ker Izrael ohranja t. i. dejanski nadzor nad njenim ozemljem. Izrael v popolnosti nadzira zračni prostor Gaze, njene meje oziroma mejne prehode, (določa, kaj lahko v Gazo pride in jo zapusti), in ozemeljske vode. Ohranja tudi nadzor nad registrom prebivalstva v Gazi, kar pomeni, da palestinske samoupravne oblasti tamkajšnjim prebivalcem ne morejo izdajati osebnih izkaznic, dokler izraelske oblasti ne odobrijo prošenj zanje, niti ne morejo dodeljevati državljanstva. Gre torej za popoln vojaško-administrativni nadzor, od leta 2007 tudi v obliki nezakonite blokade celotnega območja, ki se z zadnjim premirjem ne bo končala. Ste slišali, kako se izraelska vojska hvali, da (včasih) pred napadi na civilne stavbe pokličejo stanovalce in jih vnaprej opozorijo? Ste se ob tem vprašali, kako izraelska vojska ve, kdo v Gazi živi kje in kakšna je njihova telefonska številka? To pomeni nadzor nad vsemi vidiki življenja Palestincev v Gazi, čeprav ti od leta 2005 izraelske vojake večinoma vidijo le na stražnih stolpih ob zidu, s katerim jih je Izrael obdal, ali na vojaških ladjah, ki preganjajo palestinske ribiče.

Pod okupacijo je tudi Vzhodni Jeruzalem, del mesta, kjer stoji Al Aksa in ga je Izrael zasedel v vojni, ki jo je sprožil leta 1967, v kateri je prevzel nadzor nad še preostalimi 22 odstotki historične Palestine, ozemljem med reko Jordan in Sredozemskim morjem, potem ko je v vojni 19 let prej vzpostavil nadzor nad njenimi 78 odstotki. Tam velja za Palestince drugačen režim, saj jim Izrael priznava status rezidenta, ne pa tudi državljanstva, čeprav je Izrael ta del mesta v nasprotju z Zahodnim bregom in Gazo (nezakonito) priključil. To pomeni, da ti ljudje ne morejo voliti na izraelskih parlamentarnih volitvah, če odidejo na Zahodni breg (obiskat sorodnike, na izlet ali iz kakršnega koli drugega razloga), pa jim grozi odvzem tudi tega statusa in posledično možnost, da se v svoje mesto nikoli več ne bodo smeli vrniti. Kdo torej komu omejuje svobodo gibanja? Kdo izvaja nadzor nad kom? Kdo izdaja dovoljenja, kdo dviga zapornice na vojaških nadzornih točkah, kdo z uperjeno puško preverja identiteto koga, kdo lahko s tankom vdre na ozemlje drugega? Kdo sploh ima tanke? Če že govorimo o pravici do samoobrambe, se torej vprašajmo drugače: ali se ima okupator pravico braniti na ozemlju, ki ga okupira?

Sorodna novica Izraelski zid na Zahodnem bregu: varnost ali zemlja in demografska slika?

Varnostne ali okupacijske sile?

Z vidika mednarodnega prava (je to za novinarje in novinarke še relevantno merilo?) so torej izraelske sile nad Gazo in ob njej, v Vzhodnem Jeruzalemu in na Zahodnem bregu okupacijske. Ne bi ta povsem faktični izraz spremenil dojemanja javnosti? Ne bi ta skoraj vsakič prezrt kontekst ustrezneje razširil razumevanje dogajanja? Kako bi zvenelo, če bi mediji o izraelskih napadih poročali, da so jih izraelske sile izvedle na prebivalce pod njihovo okupacijo? Se imajo Palestinci na teh ozemljih sploh pravico upreti okupatorju in na kakšen način? Je Hamas fanatična teroristična skupina ali odporniško gibanje? In če označujemo Hamas za "skrajno" gibanje (kot da ta vsebinsko prazen, a politično uporaben izraz služi čemu drugemu kot demonizaciji), ker na izraelske civiliste z okupiranega ozemlja izstreljuje relativno preproste rakete, kakšen označevalec naj v imenu medijskega uravnoteževanja, da ne rečem objektivnosti, uporabimo za izraelsko vojsko, ki z najsodobnejšim orožjem v enem samem zračnem napadu pobije 10-člansko družino, ki v 10 dneh ubije več kot 60 otrok in še veliko več odraslih? Bi kot “humana” sprejeli tudi Hamasova opozorila izraelskim civilistom, naj pazijo, ker bodo čez kakšno uro izstrelili rakete proti njihovemu mestu? In kolikšna dehumanizacija muslimanov je potrebna, da številni ljudje tako lahkotno, celo z odkritim navijanjem, sprejemajo razlage izraelske vojske, da je za civiliste, ubite v napadih, pravzaprav kriv Hamas kot tarča teh napadov?

A ne gre za Hamas, nastal leta 1987. Okupacija je bila takrat stara že 20 let. Hamas je odziv, ne vzrok. A ne gre tudi za okupacijo. Tudi če bi se ta čez noč končala, bi to pomenilo samo del rešitve, državljani Izraela palestinskega rodu bi bili namreč še naprej sistemsko diskriminirani, palestinski begunci pa se še vedno ne bi smeli vrniti v današnji Izrael ali prejeti odškodnin. Medtem ko je okupacija nujen izraz, pa obstajata dva, ki celoviteje pojasnjujeta sedanje dogajanje, in sicer kolonizacija in apartheid.

Sorodna novica Jeff Halper: Dekoloniziranje Izraela, osvobajanje Palestine

Naseljensko-kolonialni projekt

Izraz kolonializem so za svoje naseljevanje v Palestini pred nastankom Izraela uporabljali že sami sionisti, privrženci judovskega nacionalističnega gibanja, izrecno tudi oče gibanja Theodor Herzl. Še konec sedemdesetih let, 30 let po nastanku Izraela, ko je bila večina sveta že dekolonizirana, je Svetovna sionistična organizacija izraelske naselbine na zasedenih ozemljih imenovala "judovske kolonije". Da so naselbine, sicer vojni zločin, oblika kolonializma, pa je leta 2008 v poročilu izrecno zapisal tudi posebni poročevalec ZN-a za stanje na področju človekovih pravic na palestinskih ozemljih po letu 1967 John Dugard. Izrael je evropski projekt naseljenskega kolonializma, katerega namen je (bil) vzpostaviti in ohraniti judovsko večino v Palestini kljub pretežno arabskemu prebivalstvu, kar so sionistične milice pred in ob nastanku Izraela leta 1948 tudi dosegle, in sicer z etničnim čiščenjem, pregonom 750.000 Palestincev z ozemlja današnjega Izraela, kar Palestinci označujejo za nakbo oziroma katastrofo. Izrael jim vsa ta leta kljub mednarodnopravni dolžnosti ne dovoli vrnitve z izrecnim pojasnilom, da bi to ogrozilo "judovski značaj" Izraela oziroma njegovo judovsko večino. Da je bilo etnično čiščenje načrtno, pričajo razmišljanja takratnih sionistov, ki so po nastanku Izraela postali najvišji politiki. "Podpiram prisilno preselitev. V tem ne vidim ničesar nemoralnega," je o usodi Palestincev leta 1938 dejal kasnejši prvi izraelski premier David Ben-Gurion.

Ne gre za skok v zgodovino, ampak vpogled v sedanjost, kot ponazarja primer soseske Šejk Džara v okupiranem Vzhodnem Jeruzalemu, katere usoda je bila eden od katalizatorjev trenutnega nasilja. Svet je obkrožil posnetek, na katerem judovski naseljenec v angleščini z newyorškim naglasom Palestinki mirno razlaga, da ji krade (izraz, ki ga je sam uporabil) dom, češ da če ga ne bo on, ga bo nekdo drug. Tam živeči Palestinci, med katerimi so se v sosesko številni naselili po pregonu z ozemlja današnjega Izraela, že leta opozarjajo, da jih želijo izraelske oblasti še enkrat pregnati, njihove domove pa nameniti judovskim naseljencem, pogosto iz Evrope in ZDA. Tokrat se to odvija na družbenih omrežjih vsem na očeh. Nakba ni dogodek v preteklosti, ampak proces, ki traja še danes, poudarjajo Palestinci.

Izraelske oblasti medtem tudi obstoječe državljane Izraela palestinskega rodu označujejo za "demografsko" ali "strateško grožnjo" oziroma, kot se je leta 2003 izrazil zdajšnji premier Benjamin Netanjahu, "demografski problem". "Jasno je, da bi naši politiki radi imeli judovsko večino v različnih delih naše države," je v intervjuju ob 50. obletnici okupacije leta 2017 za MMC odkrito priznal izraelski veleposlanik Ejal Sela. Se da z demokratičnimi politikami doseči in ohraniti večino ene etnične in verske skupine, če na istem ozemlju živi tudi druga?

Sorodna novica Kampanja cepljenja razkriva bistvo izraelskega apartheidskega režima

Vse bolj sprejeta oznaka apartheid

20 odstotkov državljanov Izraela je Palestincev. "V državi Izrael so tudi arabski državljani. To je naša največja žalost," je leta 2004 dejal tedanji izraelski minister za javno varnost Gideon Ezra. Ne pozabimo, ne gre za blodnje osamljenega rasista, ampak vodilo Izraela od njegovega nastanka, ki v praksi pomeni judaizacijo in hkratno dearabizacijo ozemlja pod nadzorom izraelskih oblasti. Organizacije za človekove pravice, tako izraelske kot mednarodne, opozarjajo na sistemsko diskriminacijo palestinskih državljanov Izraela, ki jih omejuje več kot 50 zakonov. Državljani palestinskega rodu med drugim ne morejo kupiti, najeti ali živeti na zemlji, ki je določena kot "judovska", kakor je označenih 94 odstotkov Izraela, ki je nastal na pred tem pretežno arabskem območju. To oznaka "judovska država", kot se predstavlja Izrael, pomeni v praksi.

A diskriminacije v Izraelu ne moremo ločiti od tiste na zasedenih ozemljih. "Razmere znotraj Izraela so neločljive od okupacije. Palestinci se ne morejo poročati med seboj, če eden živi v Izraelu, drugi pa na zasedenih ozemljih, in nato skupaj živeti v Izraelu. Državljan Izraela se mora v tem primeru preseliti iz Izraela, saj bi združevanje družin vplivalo na demografijo države. Zato številni zakoni preprečujejo kakršno koli povečanje palestinskega prebivalstva v Izraelu," je leta 2019 v pogovoru za MMC dejala Virginia Tilley, soavtorica poročila ZN-a iz leta 2017, ki je Izrael obtožil apartheidskih politik. Te obtožbe so stare že desetletja, drsenja v apartheid so se zavedali tudi številni visoki izraelski politiki. V zadnjih nekaj mesecih sta bili objavljeni dve odmevni poročili priznanih organizacij za človekove pravice, izraelske B’Tselem in ameriške Human Rights Watch (HRW). B’Tselem izraelsko vladavino med Sredozemskim morjem in reko Jordan, torej v Izraelu in na zasedenih ozemljih, označuje za "režim judovske nadvlade", HRW pa trdi, da izraelske oblasti izvajajo krovno politiko "ohranjanja prevlade judovskih Izraelcev nad Palestinci".

Vsa ta opozorila in ugotovitve pojasnjujejo ne samo zgodovinske procese, ampak sedanje vsakodnevno dogajanje. Kako razumeti rakete iz Gaze ali kamne na Zahodnem bregu, če ne upoštevamo okupacije, kako razumeti okupacijo in naselbine na zasedenih ozemljih ter prisilne izselitve Palestincev, če ne upoštevamo kolonizacije, kako razumeti pritoževanje nad različnimi režimi za različne skupine ljudi na istem ozemlju pod nadzorom Izraela, če ne upoštevamo apartheida? Za upoštevanje naštetih parametrov pa se morajo mediji otresti strahu, ki je pomembno vodilo v potrebi po uravnoteževanju dveh strani, katerega namen je izogniti se analizi, presoji, kontekstu. Izogneš se reči okupatorju okupator, okupiranemu okupirani. Uravnoteževanje je enostransko okupacijo spremenilo v "konflikt", zatiralca in zatiranega pa zgolj v "dve sprti strani". A mediji se vendarle lahko učijo. To kaže tudi izkušnja iz ZDA, kjer vse bolj upoštevajo, da policijskega nasilja nad temnopoltimi Američani ne moremo razumeti brez konteksta večstoletnega suženjstva in rasne segregacije in jasne, nepretrgane linije do današnjega institucionalnega rasizma. Kaj je torej kontekst, ko govorimo o Izraelu in Palestincih?