Čeprav je skeptičen glede uresničljivosti vzpostavitve neodvisne in suverene Palestine, Falk ne podcenjuje simbolike njenega priznanja. Kot je poudaril, bi priznanje namreč nosilo sporočilo, da palestinski boj ni pozabljen. 87-letni sogovornik, ki prihaja iz ameriške judovske družine, je v pogovoru za MMC med obiskom Ljubljane opozoril na škodljive globalne posledice izraelskega kršenja mednarodnega prava, ki naj bi zaradi nekaznovanosti Izraela izgubljal zaupanje ljudi.

Ravno mednarodno pravo je osrednje področje Falkove strokovnosti. Po študiju na univerzah Yale in Harvard je začel na zadnji poučevati, kmalu zatem pa je postal profesor mednarodnega prava na univerzi Princeton, kjer je predaval več kot 30 let, zdaj pa ima status častnega profesorja. Je avtor več knjig, najbolj pa je znan po svojem delu v ZN-u. Med letoma 2008 in 2014 je bil Falk namreč posebni poročevalec ZN-a za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih, na tem položaju pa je Izrael obtoževal kolonializma, apartheida in etničnega čiščenja.

Leta 2017 je bil soavtor znamenitega poročila ZN-ovega Gospodarskega in družbenega odbora za zahodno Azijo (ESCWA), ki je Izrael kot prvi organ ZN-a obtožilo, da je "vzpostavil apartheidski režim, ki prevladuje nad celotnim palestinskim ljudstvom". Po ostri kritiki ZDA in Izraela, ki je poročilo primerjal z nacistično propagando, je generalni sekretar ZN-a Antonio Guterres zahteval njegov umik. Falk ugotovitve poročila brani. Ljubljano je obiskal prvič po letu 1954, ko je še kot študent potoval po tem delu Evrope, tokrat pa je prišel na povabilo Gibanja za pravice Palestincev BDS.

Če bi vam ponudil tri letnice, 1917 (Balfourjeva deklaracija), 1948 (ustanovitev Izraela) in 1967 (izraelska okupacija palestinskih ozemelj), katero bi izbrali kot glavni vir t. i. izraelsko-palestinskega konflikta?
Zgodovinsko gledano bi izbral 1917, saj se je takrat britanski in kolonialni red zavezal k podpori sionističnemu projektu za ustanovitev judovske domovine v Palestini. Če pa mislim bolj na sodobno strukturo konflikta, bi izpostavil leto 1967, saj je takrat delitev dežele postala bolj jasna zaradi okupacije dela, ki je bil namenjen Palestincem, in v katerega je Izrael začel vdirati z naselbinami. Leta 1948, ki se navezuje na leto 1947, pa je prišlo - v izraelskem narativu – do vojne za neodvisnost. V palestinskem narativu pa je to leto videno kot katastrofa oziroma nakba, saj je bilo takrat na stotisoče Palestincev, po ocenah med 700.000 in 800.000, pregnanih iz njihove domovine. To je bil sestavni del sionističnega načrta. Nekako so namreč morali vzpostaviti judovsko večino v Palestini, kar pa jim do načrta delitve, ki ga je podprl ZN, in kljub priseljevanju, ki ga je spodbudil holokavst, ni uspelo. Edini način za dosego tega dvojnega cilja sionistov, vzpostaviti judovsko in demokratično državo, je bil tako pregon velikega števila Palestincev. Etnično čiščenje je bil torej sestavni del sionističnega projekta. Zato vojno leta 1948 imenujem vojna delitve. Ne gre torej za vojno za neodvisnost, ne da pa se je niti zreducirati na katastrofo, ampak je nekje med tema dvema dojemanjima.

Omenjate etnično čiščenje, Izrael pa ste v znamenitem poročilu označili tudi za apartheidski režim. Ta oznaka je povzročila precej razburjenja, čeprav so tudi vodilni izraelski politiki že pred več kot 50 leti izraz apartheid uporabljali za opis smeri izraelskih politik. Zakaj je po vašem mnenju ta izraz tako kontroverzen v primeru Izraela in ali menite, da bi bilo glede na južnoafriško izkušnjo morda bolje uporabiti kakšnega drugega?
Ravno zaradi južnoafriškega primera je ta izraz tako mednarodno občutljiv. Edino, kar je združevalo svet, tudi v času hladne vojne, je bilo namreč stališče, da je rasizem, ki je bil del južnoafriškega sistema, nesprejemljiv in zločinski. Mednarodna kampanja je bila uspešna. Južna Afrika se je nepričakovano spremenila v ustavno demokracijo, v kateri je prevladovalo večinsko afriško prebivalstvo. Takrat nihče ni predvideval, da bodo vladajoči belci oblast predali prostovoljno, namesto kot posledica oboroženega boja, kar je večina pričakovala. Izrael zato noče biti mednarodno viden kot druga različica apartheida. Ta izraz je z vidika mednarodnega prava pomemben, saj obstaja mednarodna konvencija, ki takšno obliko rasnega nadzora ene etnične skupine nad drugo kriminalizira. V internih pogovorih so izraelski voditelji dolgo govorili, da bodo postali apartheidska država, če ne bodo rešili palestinskega problema. To so navznoter priznavali. Interni diskurz je bil tako precej drugačen kot mednarodni. Po objavi našega poročila, ki je povzročil toliko mednarodnih odzivov, zdaj morda neradi tako govorijo tudi navznoter.

Mislim, da je ta beseda pomembna, saj identificira namerno strukturo podrejanja na osnovi rase ali etničnosti. In dokler bo Izrael vztrajal, da je judovska država, bo to podrejanje strukturno vtkano v celotni politični sistem. Tega pa ne bi spremenili, tudi če bi končali okupacijo, saj bo še vedno ostajal problem beguncev, ljudi, ki se ne morejo vrniti na svoje domove. Vzpostaviti judovsko državo v palestinski družbi namreč zahteva podrejanje in to se dogaja zadnjih 70 let, od leta 1948. In tako bo tudi naprej, dokler bo sionistična zahteva del izraelske državnosti. To pa se bo verjetno še okrepilo, saj postaja regionalni položaj vse bolj udoben za Izrael, pri čemer mislim na smer, ki jo ubirata Savdska Arabija in Egipt, dve najpomembnejši arabski državi, ki sta bili do Izraela zelo sovražni, zdaj pa ga vidita pravzaprav kot strateškega partnerja. Trump v Beli hiši pa je popoln dar najskrajnejšim sionistom. Nedavna odločitev o priznanju Jeruzalema kot glavnega mesta Izraela in preselitvi veleposlaništva v Jeruzalem namreč krši konsenz, da mora biti končni status Jeruzalema določen s pogajanji.

Izraelska okupacija palestinskih ozemelj je zanimiv pojav tudi zato, ker se je v šestdesetih letih, ko je bil svet v zadnjih fazah dekolonizacije, Palestino ponovno koloniziralo. Kolikor vem, je temu podoben le primer Zahodne Sahare. A izraz kolonija se v medijih in politiki uporablja še manj kot izraz apartheid.
To je zanimivo vprašanje, o katerem do zdaj nisem veliko razmišljal. Zdi se mi, da je povezano z dejstvom, da je ustanovitev države Izrael v javni zavesti Zahoda povezano s holokavstom in občutkom odgovornosti liberalnih demokracij, ker Hitlerja niso ustavile prej. Zato o ustanovitvi Izraela niso želele razmišljati z vidika kolonialne preteklosti. To so videle kot poseben primer, do katerega je prišlo po preganjanju Judov in množičnega trpljenja v holokavstu. V času, ko je postajal kolonializem nelegitimen, bi bilo zelo težko zagovarjati legitimnost Izraela, če bi nanj gledali kot kolonialni projekt. Zgodovinski paradoks je, da je sionističnemu gibanju uspelo vzpostaviti kolonialno prisotnost v Palestini v času, ko se je kolonializem sesuval povsod po svetu. A Izraelu je s podporo Evrope in ZDA nekako uspelo premagati sovražnost sosedov in vzpostaviti močno in varno državo, ki se je, kot sem dejal, razvila v strateškega partnerja nekaterih držav, ki so bile do njega najbolj sovražne.

O izraelskih kršitvah mednarodnega prava je bilo napisanega veliko, kakšne argumente na tem področju pa lahko Izrael uporablja, da upraviči svoja dejanja?
Izrael je vselej poskušal vzdrževati nekakšno pravno obrambo svojih stališč. Njegova najpogostejša argumenta sta, prvo, da Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem nista okupirani območji, temveč je suverenost nad njima predmet spora, zaradi česar naj se mednarodno humanitarno pravo nanju ne bi nanašalo, ampak naj bi veljalo pravo Izraela, ki si lasti suverenost nad tem ozemljem. Tega argumenta sicer ne sprejema nihče razen izraelskih pravnikov ali ljudi, ki so močno proizraelski.

To velja tudi za Gazo, mar ne?
Do Gaze ima Izrael drugačen odnos. Nje si namreč ne lasti na enak način. Zaradi odhoda leta 2005 ima Izrael Gazo za tujo entiteto, zaradi česar naj bi veljalo vojno pravo. Izrael se sklicuje na varnost in pravi, da ima vsaka država pravico do samoobrambe, Američani pa to v celoti podpirajo. Ob tem si pridržuje pravico, da določa, kaj samoobramba sploh pomeni. Tako to, kar je bolj nevtralnemu opazovalcu videti kot pretirana uporaba sile, Izrael predstavlja kot razumno dejanje. Izraelska propaganda tako pravi, da je izraelska vojska najmoralnejša na svetu in da je zelo zadržana v svojih operacijah. Izrael je postal strokovnjak na področju boja proti sovražnemu prebivalstvu, to znanje in tehnologijo pa izvaža v cel kup držav, ki bi bile do njega sicer zelo sovražne. Gre za nekakšno orožarsko diplomacijo, ki jo uspešno izvaja na Bližnjem vzhodu, v Aziji, tudi v Afriki.

Dogajanje v Gazi bi izkoristil za izhodišče za naslednje vprašanje. Izraelska okupacija obstaja na več ravneh in v več oblikah, od vojaške, gospodarske, do popolnoma administrativne. A zdi se, da tudi njena brutalna manifestacija, kot je streljanje na civiliste, čeprav izraelski vojaki predvidevajo, da so snemani, ne spreminja dojemanja razmer na terenu med najodločnejšimi podporniki Izraela. Zakaj so te pozicije tako utrjene? Kot da izraelsko-palestinsko vprašanje nosi s seboj veliko večjo simboliko.
To je zelo pomembno vprašanje, na katerega je težko prepričljivo odgovoriti, saj je povezano s subjektivno izkušnjo ljudi. Miselnost Judov, še posebej v Izraelu, je pod močnim vplivom prevladujočega narativa o nacistični izkušnji, češ Judje so postali žrtve genocidnih politik, ker so bili šibki in se niso uprli dovolj zgodaj in dovolj učinkovito. S tega vidika svetu vladajo močni, v mednarodnih odnosih ni moralnosti, poleg tega pa bi oni nam storili še kaj hujšega, če bi imeli moč. Ob tem gre tudi za signaliziranje še posebej Iranu, morda tudi Hezbolahu in drugim nasprotnikom v regiji, da bomo uporabili pretirano silo, če nas boste izzvali. Tako kot Palestinci, boste tudi vi občutili našo moč, če se nam boste zoperstavljali. To je zunanji vidik, navznoter pa je to poskus voditelja, kakršen je Netanjahu, da javnosti pokaže, da je dovolj močan, da vlada v kompleksnem političnem okolju. Vsi ti dejavniki skupaj ustvarjajo vzdušje, ki upravičuje tovrstne politike ...

... tudi v očeh zunanjih opazovalcev, ki podpirajo Izrael.
Ti radi pravijo, da Izrael ve, kaj dela. Občudujejo njegovo učinkovitost kot države, ki se je zanašala na svojo sposobnost vzdrževanja varnosti in razvoja, ki je tehnološko napredna in ki je postala to, česar arabske države v regiji niso zmogle, in sicer sodobna država v evropskem smislu. Tako obstaja pripravljenost podpirati Izrael in izraelsko propagando, ki pravi, da spodbujaš antisemitizem, če kritiziraš Izrael. In ker s skrajne desnice prihaja nov antisemitizem, ima tak argument določeno moč.

Kako se je diskurz o palestinskem vprašanju spreminjal skozi zadnja desetletja in kako se je razvijala vaša osebna perspektiva, tudi kot nekoga, ki prihaja iz judovske družine?
Diskurz se je spremenil zato, ker so sami Palestinci spoznali, da svojih ciljev ne bodo dosegli z oboroženim bojem. Obupali so nad vojaškim zoperstavljanjem Izraelu s terorističnimi oblikami upora. Tako so prešli z oboroženega boja na diplomacijo, a tudi to je bilo neuspešno. Obstaja več razlag zakaj, a med Palestinci je kot glavna sprejeta ta, da Izrael pravzaprav ni hotel sprejeti političnega kompromisa, kar se je kazalo s širjenjem naselbin na ozemljih, ki bi morala biti namenjena resnično neodvisni palestinski državi. Že na samem začetku je tako obstajal sum, da Izrael diplomatsko pot le izkorišča za kupovanje časa in ustvarjanje nepovratnega stanja s širjenjem naselbin do točke, ko je postalo nemogoče celo zamisliti si palestinsko državo. To je vodilo k premiku poudarka na različne načine nenasilnega upora, kot recimo zadnji protesti v Gazi, v mednarodnem smislu pa kampanja BDS (bojkot, dezinvesticije, sankcije proti Izraelu), saj medvladni sistem suverenih držav ni zmogel politične volje za konkreten ukrep v prid Palestincem. Tudi ZN tega ni zmogel, zato je civilna družba tista, ki mora ustvariti pritisk, ki bi čez čas Izraelce prisilil v razmislek o alternativah njihovemu sedanjemu obravnavanju tega vprašanja. Gre tudi za zoperstavljanje izraelskim poskusom, da se sprejme, da je spor v svoji zadnji fazi, češ, Izrael je zmagal, Palestina je izgubila, gremo naprej in sprejmimo realnost.

Kar se tiče moje osebne vpletenosti, pa ta izvira s konca mojega študija, ko sem spoznal izraelski narativ, ne toliko zato, ker sem bil Jud, ampak ker je bil v ameriškem političnem kontekstu ta narativ edini. Šele ko sem se spoprijateljil z nekaterimi arabskimi študenti v času študija na Harvardu, sem začenjal spoznavati, da obstaja tudi drugačen narativ, ki je bil blizu moji lastni nagnjenosti k temu, da na politične konflikte gledam iz perspektive šibkejšega oziroma žrtve, namesto iz perspektive dominantne strani. To je močno okrepila moja izkušnja v času vietnamske vojne, ki postala zame transformativna politična izkušnja. Kot posledica prijateljstva z Edwardom Saidom, vidnim palestinskim intelektualcem, sem se postopoma identificiral s palestinskim bojem, dokler nisem bil nepričakovano imenovan na položaj v ZN-u, zaradi česar sem postal tarča Izraela in sionistov.

Kako se lahko ta identifikacija s palestinskim bojem sklada s položajem posebnega poročevalca? Bi se moralo to izključevati?
Vsekakor bi lahko zagovarjali stališče, da bi se moralo izključevati. A eden izmed pogojev, da postanete posebni poročevalec, je poznavanje teme, da si strokovnjak. Po mojem mnenju pa ne moreš biti nepristranski strokovnjak in ne videti, da Izrael zlorablja Palestince. Že zgolj 10-odstotna objektivnost je dovolj, da to ugotoviš in tudi ljudje, ki bi bili 90-odstotno na strani Izraela, tako ne bi bili kvalificirani za ta položaj. Ne boste našli nevtralnega človeka, ki je obenem strokovnjak na tem področju. Rad bi mislil, da sem bil v svoji vlogi profesionalno objektiven. Trudil sem se videti realnost, ne da bi me pri tem oviralo moje simpatiziranje s palestinskim bojem.

Nedavno je bila Slovenija precej blizu priznanju Palestine v mejah iz leta 1967. Kako bi tako dejanje vplivalo na ta spor ali pomagalo doseči pravičnejšo rešitev? Tudi med podporniki pravic Palestincev ni enoglasne podpore za takšno palestinsko državo.
Mislim, da je to izraz nezadovoljstva z izraelskim obnašanjem in frustracije zaradi nezmožnosti končati palestinsko trpljenje. Priznanje Slovenije bi bilo simbolično dejanje, ki naj ne bi spremenilo ravnanja, bi pa ujezilo Izrael, ki so mu takšna simbolična dejanja očitno zelo pomembna. S priznanjem bi Slovenija sporočila, da ne bo sodelovala v pozabljanju palestinskega boja. Predstavniki palestinskih oblasti, ki imajo sicer svoje težave, bi slovensko priznanje pozdravili. Trudijo se namreč igrati na karto zakonitosti, ki je praktično edina, ki jo imajo. Zato jim je pomembno, da se priznajo, saj bi se tako dvignil njihov status v mednarodnem okolju.

Čemu pripisujete to vztrajanje Zahoda, še posebej članic EU-ja, pri rešitvi v obliki dveh držav, ki je očitno neuresničljiva? Ta politična ideja je napihnjena v religijsko mantro, o kateri se ne sme dvomiti.
Zdi se mi, da gre za srednjo pot med sprejemanjem izraelskega stališča, da je konflikt končan, in sprejemanjem stališča civilne družbe, da so potrebni pritisk, sankcije, bojkot in umik investicij, češ da je diplomacija propadla. Ta srednja pot vladam omogoča, da se pretvarjajo, da si še vedno prizadevajo za politični kompromis, ne da bi se zavezale k ukrepanju. S tem se izognejo temu, da delujejo cinično ali da jim je vseeno, obenem pa se izognejo nasprotovanju ZDA ali Izraelu. Gre za taktično potezo, pri čemer številni diplomati zasebno pravijo, da gre za nedosegljiv cilj.

Glede na to, da so izraelske kršitve mednarodnega prava - ki jih kot takšne, recimo v primeru naselbin, priznavajo tudi najtesnejši zavezniki Izraela - nekaznovane že več kot pol stoletja, odnosi Izraela z Zahodom pa zaradi njih niso trpeli politično ali gospodarsko, kako to vpliva na status mednarodnega prava v svetu? Ali ga ta nekaznovanost na kakršen koli način razvrednoti?
Da, saj jasno kaže, da če imate ustrezno geopolitično podporo za politike, ki kršijo mednarodno pravo, lahko počnete, kar želite. Izrael je ta geopolitični okvir izkoriščal, da dolgo krši mednarodno pravo. To pa škoduje njegovemu statusu, kar vpliva tudi na druga vprašanja. Ljudje tako ne zaupajo mednarodnemu pravu ali Združenim narodom, da rešijo pomembne probleme. Težko je reči, ali bo imelo to strukturni učinek na vladanje v mednarodni družbi. Pomembno je razumeti, da mednarodno pravo in ZN ne delujeta oziroma nista učinkovita, če uveljavljanja teh pravil in norm ne podpira geopolitično vzdušje. To je del same ZN-ove ustanovne listine, po kateri ima pet stalnih članic Varnostnega sveta pravico do veta, kar dejansko pomeni, da k temu, če ne želijo spoštovati listine, niso zavezane. To je uveljavitev geopolitične izjeme od odgovornosti.

Ravno na Varnostni svet se nanaša naslednje vprašanje. Kakšno je vaše splošno mnenje o ZN-u glede na vaše izkušnje z delom v tej organizaciji? Kaj nam lahko poveste o notranjem delovanju, o njegovi logiki? Že zaradi obstoja Varnostnega veta s petimi stalnimi članicami se zdi organizacija zelo nedemokratična.
Od samega začetka je bila ideja ZN-a, da bo deloval le, če bodo velike sile zmožne sodelovati, kot so v vojni proti fašizmu. Predpostavka je bila, da potrebujete geopolitično dimenzijo in pravno dimenzijo. Druga temelji na enakopravnosti suverenih držav, kar pooseblja način delovanja Generalne skupščine. Geopolitično dimenzijo pa pooseblja Varnostni svet s petimi stalnimi članicami s pravico do veta. Ta ideja je propadla takoj, ko se je začela hladna vojna. Pokazalo se je, da ta organizacija ne bo delovala kot institucija za preprečevanje vojn, ker se dva prevladujoča politična igralca ne moreta strinjati, kako se soočati z večino političnih konfliktov. Morda je bila pomembna izjema kolonializem in posebej primer Južne Afrike. A ne smemo pozabiti, da dela ZN še veliko drugih stvari, kot le preprečevanje vojn. Ustvarja arhitekturo človekovih pravic, nudi informacije in tehnično pomoč državam v razvoju, predstavlja forum za soočanje različnih pogledov. Eden od razlogov, da je ZN tako vzpostavljen, je to, da se je Društvo narodov dojelo kot neuspešno ravno zato, ker ni počelo teh stvari. Ni se trudilo vključiti geopolitične dimenzije v svoje delovanje. Zato so velike sile preprosto odšle, ko niso bile zadovoljne, ali pa se niso pridružile.

Ideja ZN-a je bila tako, da je treba ustvariti okvir, v katerem imajo tako močni kot šibkejši motiv za sodelovanje. V tem smislu je zasnova uspela. Sodelovanje je univerzalno. Nobena država ne razmišlja o tem, da bi zapustila ZN, tudi če je z njim nezadovoljna. Sovjetska zveza je v času korejske vojne v petdesetih letih bojkotirala delo Varnostnega sveta in spoznala, da je naredila veliko napako, saj ni mogla dati veta na podporo ZN-a Južni Koreji. Treba je vedeti dvoje, in sicer, da si je zaradi razlik v moči težko zamisliti ZN, ki bi lahko pripravil vse države k sodelovanju, ne da bi na neki način močnim državam zagotovil, da ne bodo prisiljene delovati proti svojim interesom. Zato je za učinkovit ZN potrebna geopolitična dimenzija. To seveda ne zagotavlja njegove učinkovitosti, saj bo paraliziran v primeru nestrinjanja geopolitičnih igralcev. Treba je vedeti tudi, da je ZN koristen na različnih področjih, od zdravja, položaja otrok, kulturne dediščine in drugih, ki pa ne pridejo na naslovnice, a so kljub temu pomembna za to, da je svet boljši.

Ko sva že pri geopolitiki: Bližnji vzhod je bilo pomembno območje za različne imperije. Ne bi sicer rad odrekel vloge prebivalcem regije, vendar ali bi morali gledati na konflikte na Bližnjem vzhodu, od Iraka, Sirije, Libije do Palestine, skozi prizmo imperializma, bodisi na globalni bodisi na regionalni ravni? Bi nam to olajšalo razumevanje neprestanih vojn, nestabilnosti in pomanjkanja demokracije v regiji?
Če želite razumeti izvorne vzroke konfliktov, morate pogledati diplomacijo pred sto leti. Obravnava propadajočega Otomanskega imperija je temeljila na vsiljevanju kolonialnih entitet v regiji pod nadzorom Evrope. Namesto etničnih in verskih skupnosti, ki so bile del Otomanskega imperija, ste dobili umetne politične skupnosti, temelječe na ozemlju, pogosto z arbitrarno določenimi mejami, katerih namen je bil zadovoljiti britanske in francoske kolonialne ambicije. V primeru Palestine je bil motiv Velike Britanije zaščititi sueški prekop in kopenske trgovske poti v Indijo. Interes Britancev je bil popolnoma kolonialen. Ideja vzpostaviti domovino Judov je bila zanje postranska stvar, a bila je način uveljaviti njihovo kolonialno politiko deljenja in vladanja, ki so jo uporabljali v zgodnjem obdobju njihovega nadzora nad Palestino. Zanimivo je tudi, da so to vprašanje izpostavljali vsi radikalni voditelji, ki so se na Bližnjem vzhodu pojavili kot nasprotovanje zahodnemu okviru. Ko je Homeini postal vodja islamske revolucije v Iranu, je poudarjal, da to ni iranska, ampak islamska revolucija. Menil je, da so Evropejci uničili avtentično politično skupnost, ki je obstajala v regiji, in da so jo hoteli evropeizirati z vsiljevanjem ozemeljskih delitev. Ustanovitelj in vodja Al Kaide, Osama bin Laden, je dejal, da so po ukinitvi kalifata 80 let trpeli poniževanje. Kalifat je bil drug neteritorialni način oblikovanja politične skupnosti v regiji, ki je zavračal idejo suverenih, vestfalskih držav, ki so obstajale v Evrope, in ki se je izvažala v druge dele sveta. Celo vodstvo Islamske države je po ustanovitvi svojega nesrečnega kalifata dejalo, da je to konec sporazuma Sykes-Picot.

Ta sprva tajni sporazum, ki sta ga med prvo svetovno vojno sprejeli Francija in Velika Britanija, je dodeljeval različna ozemlja obema državama. Sporazum je bil nasproten ameriškemu vidiku, ki je favoriziral samoodločbo etničnih skupin v nekdanjem Otomanskem imperiju. Woodrow Wilson, ki sicer ni bil nasprotnik kolonializma, je nasprotoval ideji širitve kolonialnega sistema po padcu Otomanskega in Avstroogrskega imperija. Njegov pogled ni bil popolnoma zavrnjen, saj je mandatni sistem, ki je nastal kot posledica diplomacije po prvi svetovni vojni, vsaj nominalno podpiral pravico ljudstev pod britansko in francosko upravo, da bodo nekoč, v sicer neki nedoločeni prihodnosti, neodvisna. A ta zaveza je bila zelo medla in ta ozemlja so bila kolonizirana. Ko pa so se ta ljudstva osamosvojila, so še vedno imela dediščino evropske ideje ozemeljske suverenosti, kar je ustvarilo etnične delitve in pritožbe znotraj vseh teh držav. Med njimi je najbolj znano kurdsko vprašanje, a obstajale so številne plemenske skupnosti, ki niso sprejele avtoritete sekularnih držav. Tako kot v primeru Izraela je torej obstajala potreba po uporabi sile za ohranjanje reda. Zaradi kolonialne in imperialne preteklosti namreč ni bilo možnosti konsenzualnega ustvarjanja političnih skupnosti v regiji. Nemirov, ki smo jim priča v sedanjosti, sicer ne moremo popolnoma zreducirati na to dediščino, ne moremo pa jih niti popolnoma ločiti od nje.

Govorite o imperializmu in kolonializmu kot o dediščini. Pa je imperializem izraz, ki bi ga lahko uporabili tudi za sodobno dogajanje, še posebej, če upoštevamo politike in interese ZDA?
Izogibam se uporabi tega izrazoslovja, delno zato, ker mislim, da je zavajajoče. ZDA niso kot nekdanji imperiji v smislu, da želijo razširiti svojo ozemeljsko suverenost ali da njihova zastava plapola v drugih državah. Predstavljajo nov pojav, ki mu rečem globalna država. Imajo nekaj sto, do tisoč, vojaških oporišč na tujem povsod po svetu, imajo mornarice v vseh oceanih, tudi vesolje nadzirajo vojaško. Trda moč ZDA, ki je prisotna po vsem svetu, vzpostavlja varnostni sistem, ki je povezan z njihovimi gospodarskimi interesi znotraj neoliberalne globalizacije in ki širi njihove kulturne vrednote po svetu. Gre za nevidno politično vmešavanje v avtonomije drugih družb, ki temelji na trdi moči. V tem se razlikuje od kitajskega pristopa, oziroma ekspanzionizma, ki temelji na mehki moči, na gospodarski penetraciji, trgovanju, gospodarski pomoči, pomoči državam pri razvoju njihove infrastrukture, železnic, cest in tako naprej. Gre za tekmovanje dveh geopolitičnih sil za zgodovinsko prevlado.