S Palestinskimi sprehodi, izdanimi leta 2007 (pet let pozneje je pri založbi *cf knjiga izšla tudi v slovenskem prevodu), je Šehade vprašanje Palestine in izraelske okupacije svetovni javnosti približal na način, odmaknjen od političnih analiz in pravniških argumentacij. Popisal je svoje sprehode po pokrajini na zasedenih ozemljih, "pokrajini, ki izginja", kot pove podnaslov knjige. To izginjanje je posledica izraelske okupacije, konkretno gradnje številnih in ogromnih izraelskih naselbin oziroma mest, ki so pokrajino, predvsem hribe, spremenili v trdnjave iz cementa in izključevanja.

Spomini 70-letnika segajo v čas pred okupacijo, ki se je začela leta 1967 in še traja in je v desetletjih, ki so sledila, popolnoma razobličila pokrajino na palestinskih ozemljih. Kot je dejal v torkovem virtualnem pogovoru v organizaciji Vodnikove domačije in Gibanja za pravice Palestincev, so bile pred okupacijo fizične spremembe pokrajine minimalne. Okoliški hribi so bili zanje kot gore, je dejal, in niso si mogli predstavljati, da bi na teh odročnih krajih nastala cela mesta s pripadajočo infrastrukturo. Ravno to pa se je začelo dogajati. Medtem ko so po okupaciji Palestinci potrebovali dovoljenje za uporabo buldožerja, je Izrael sprožil množično gradnjo nezakonitih mest, v katerih zdaj živi že več kot 600.000 naseljencev. "Izraelu kot kolonialni sili je uspelo v zadnjih 54 letih uničiti našo pokrajino in naša življenja ter jih popolnoma spremeniti," je dejal Šehade.

Leta 1979 je ustanovil prvo palestinsko nevladno organizacijo za varstvo človekovih pravic Al Hak, z okupacijo se je spopadal kot pravnik. Nato pa je ugotovil, da doseže več ljudi z nepravniško literaturo. Kot je pojasnil, so postali Palestinski sprehodi zelo priljubljena knjiga, prevedli so jo v številne jezike in veliko več ljudi je lahko razumelo, kakšne pravne manevre uporablja Izrael, kot so to v preteklosti lahko pojasnili s pravniškimi besedili. Knjiga je bila prevedena tudi v hebrejščino, a po njegovem mnenju to v Izraelu ni povzročilo sprememb, kljub temu pa Šehade verjame v moč knjig. Te so namreč po njegovih besedah dosegle premik v načinu, kako svet razume, kaj Izrael počne na zasedenih ozemljih, kar ga navdaja z upanjem.

Kot pravnik še vedno verjame tudi v moč mednarodnega prava. Upanje polaga v Mednarodno kazensko sodišče (ICC), ki je nedavno oznanilo, da bo preiskovalo morebitne zločine tako z izraelske kot palestinske strani na zasedenih palestinskih ozemljih (Gaza, Zahodni breg, Vzhodni Jeruzalem) po letu 2014. Izrael pristojnosti sodišča sicer ne priznava in preiskavo zavrača, a Šehade meni, da bi že samo preiskovanje ICC-ja morda začelo odvračati Izraelce od zločinov.

Ne samo mednarodnega prava, kot poudarja Šehade, Izrael ne priznava niti samih Palestincev. Tudi 73 let po njegovi ustanovitvi, ki jo je spremljalo etnično čiščenje 750.000 Palestincev, Izrael, kot pravi Šehade, kljub vsej svoji moči ne zmore priznati, da je sploh prišlo do nakbe oziroma katastrofe, kakor Palestinci opisujejo svoj izgon leta 1948. Po letu 1967 se je zatiranje nadaljevalo še na zasedenih ozemljih, a kljub več kot polstoletni vojaški okupaciji Palestinci vztrajajo na svojem ozemlju, vsaj na njegovih delih. Ravno ta vztrajnost, po arabsko sumud, "to, da ostajamo tukaj, živimo tukaj in se trudimo uspevati, ne obupati, čeprav nam Izrael zelo otežuje življenja," pa je po mnenju Šehadeja najmočnejši adut Palestincev proti Izraelu.

Vendar pa je območje, ki je na voljo Palestincem, iz leta v leto vse manjše. "Včasih sem se lahko sprehajal, kjer koli sem hotel, zdaj je to zelo omejeno, tudi v okolici Ramale. Ne moremo se več sprehajati naokoli, ne da bi videli naselbine ali da bi nas oboroženi naseljenci ustrahovali". Šehade poudarja paradoks, da naseljenci zemljo, ki jim jo je, kot pravijo, namenil Bog, obenem sami sistematično uničujejo. Po njegovem mnenju gre za vprašanje pohlepa. "Želijo pridobiti čim več zemlje čim hitreje in z nikomer je ne želijo deliti. Takoj po začetku okupacije so začeli graditi naselbine okoli Jeruzalema z namenom, da tega ozemlja nikoli več ne vrnejo. Zato so pospešili gradnjo naselbin," je dejal.

"Izraelcem ne morem reči, da ne smejo ljubiti te dežele"

Palestinski sprehodi, Šehadejevo najbolj znano delo, ne opisujejo samo izginjajoče pokrajine, temveč tudi avtorjev odnos do nje, njegovo navezanost nanjo. Bi lahko judovski naseljenec, med katerimi so številni Evropejci in Američani, napisal takšno delo oziroma kakšno bi to bilo? "Verjetno bi bila takšna knjiga polna bibličnih referenc. V mojem primeru je navezanost na to deželo zelo dolga, moji spomini segajo desetletja nazaj. Naseljenec pa nima te zgodovinske perspektive, zato bi bila takšna knjiga bolj propagandna. Pri tem pa ne morem reči, da je moja ljubezen do dežele enkratna in ekskluzivna. Poznam veliko ljudi, ki so se priselili, niso Palestinci in so vzljubili to deželo. Ne morem jim reči, da je ne smejo ljubiti, češ da je moja in jo lahko ljubim le jaz. Tudi Izraelci lahko ljubijo to deželo, in ne morem zanikati, da ne čutijo povezave z njo," je dejal. A kot je poudaril, ljubezen vključuje spoštovanje, in če deželo uničiš do te stopnje, kot so jo naseljenci, pomeni, da je ne spoštuješ, je dodal.

Šehade se dobro zaveda razsežnosti in posledic okupacije. A po njegovem mnenju oborožen boj Palestincev ni prava pot. Poudarja razliko med prvo in drugo palestinsko intifado oziroma vstajo. Prva, ki je trajala med letoma 1987 in 1993, je bila miroljubna in je povzročila solidarnost s palestinskim bojem po svetu, druga, med letoma 2000 in 2005, pa je bila militarizirana in takrat se je, kot je dejal, izraelskim civilistom zgodilo veliko groznih stvari, za katere po njegovem mnenju ni opravičila. Zato Šehade poudarja pomen nenasilnega odpora in solidarnosti. Le tako naj bi morda dosegli spremembo.