Naj pojasnim kar v uvodu. Ne gre za obrambo Erika Valenčiča, ne Helene Milinković ali Jelene Aščić, niti za napad na vodstvo javnega medijskega zavoda. Gre za poskus obrambe nečesa precej večjega, ki pa je neizogibno povezano z usodami omenjenih kolegov. Gre za razmislek o tem, kdaj postane novinar oziroma novinarka zgolj izvrševalec navodil oziroma kdaj se novinarske dolžnosti in avtonomija omejijo s PR-sporočili in stališči vodstva medija, v okviru katerega kot novinar delaš.

Veljalo naj bi, da je naloga medijev nastavljanje ogledala družbi. Ob redkih priložnostih nastavljamo mediji resda ogledalo tudi sebi, vendar vedno zgolj na splošno brez konkretizirane poglobljene samokritične refleksije. Kaj pa korak dlje? Če smo namreč mediji del družbe, kateri nastavljamo ogledalo, mar ni naša dolžnost nastavljati to isto ogledalo tudi sebi, konkretnemu mediju, in to - ob vsej korektnosti - celo bolj neusmiljeno, bolj odločno, bolj izzivalno? Mar sicer ne izgubimo nekaj verodostojnosti pri poročanju o podobnih procesih širše v družbi?

Vprašanje, ki se pojavlja ob spremembi delovnih mest kolegicama Aščić in Milinković (beri degradaciji) ter nepodaljšanju pogodbe Valenčiču (beri odpustitvi), je torej, do katere točke si lahko medij v času deklariranega čaščenja svobode govora (in solidarnostnega dviganja svinčnikov) privošči kritizirati sebe? Pomembneje, si lahko to privošči posamezen novinar oziroma novinarka?

Kdo ima prednost: javnost ali "nadrejeni"?
Izhajam iz stališča, da ne sme imeti novinar prav nobene zvestobe ne državni zastavi, ne svojim političnim preferencam in prav tako ne vodstvu medija, za katerega dela. Ravno nasprotno, vse to mora biti pod toliko večjo lupo. To še posebej velja za RTV Slovenija kot javni medijski zavod, ki je prvenstveno oziroma kar izključno v t. i. službi javnosti (ne nacije, države ali vodstva zavoda), kakor koli si to lahko različno razlagamo. Pri delu me kot novinarja namreč ne sme voditi ščitenje interesov ali pozicij vodstva medija ne glede na posledice, ampak predvsem, ali lahko smiselno prispevam k javni razpravi na določeno temo.

Pri tem pa velja opozoriti, da smo novinarji in novinarke prav toliko v službi javnosti kot vodstvo medija, za katerega delamo. Še več, glede na osebno izpostavljenost pri opravljanju svojega dela, imamo toliko večjo odgovornost. To pa - če izpeljemo iz misli "s svobodo pride odgovornost" - pomeni tudi nekoliko več svobode. Jo lahko v duhu "ratio-nalizacije" izkoristimo za odprto kritiko svojih "nadrejenih"? Koliko demokratičnega duha premore javni "kanarček v rudniku demokracije"?

Tanka je namreč ločnica med zdravo kolegialnostjo in solidarnostno podporo vodstvu ter strahom pred posledicami zaradi opravljanja svojega poklica. Ob tem se kot novinarji vprašajmo, ali se molku ob dogodkih, ki zahtevajo vsaj širšo in čim bolj odprto razpravo, če ne že tudi ostre kritike, reče kolegialnost ali strah? Privoščimo si primerjavo: si lahko predstavljamo, da bi medicinska sestra ali zdravnik oziroma zdravnica tvegala izgubo službe zaradi javne kritike vodstva UKC-ja? Kakšno zvezo ima namreč kritika vodstva z medicinskim znanjem in sposobnostjo? In če si to v času, v katerem živimo, še lahko predstavljamo, naj kot družba to sprejmemo?

RTV Slovenija je prevelik in preveč pomemben medij, da bi se utemeljene in neupoštevane kritike ob resnih situacijah zagozdile v internih mailing listah ali zvodenele v kavah na hodnikih. Temu priča tudi razburkanost v javnosti ob zadnjih potezah vodstva tega medija.

Nas definira opravljeno delo ali status?
Te pa so z vidika "dobrega programa" težko razumljive. Delo Erika Valenčiča je namreč kakovostno, drzno, že s samim tem nadpovprečno, tudi mednarodno nagrajeno (čeravno so lahko nagrade tudi popolnoma nebistvene). Navsezadnje se njegov dokumentarec Fronte Kurdistana (v produkciji RTV Slovenija!) poteguje za nagrado na prihajajočem 18. Festivalu slovenskega filma. Namesto ponosa in pohval pa se vodstvo RTV-ja Valenčiču, ki je po besedah tega istega vodstva od RTV-ja prejel zelo malo sredstev, zahvali z "nepodaljšanjem pogodbe". Kar nas pripelje do druge pomembne, nekoliko širše problematike, ki jo odpira predvsem Valenčičev primer.

Govorimo o širših delavskih pravicah, ki seveda presegajo novinarski poklic, njihovo (ne)spoštovanje pa se začne že s samo terminologijo. Honorarne novinarje torej bolj definira njihov (naš) honorarni status kot opravljeno delo, ne glede na njegovo kakovost. Tako izvemo, da Valenčič ni bil odpuščen, ampak se mu v duhu "racionalizacije" zgolj ni podaljšalo pogodbe, ne glede na to, da je kot novinar - tudi v zelo nevarnih situacijah - delal le za RTV Slovenija. Iz tega sledi, da si honorarni delavci (vseh poklicev, ne zgolj novinarji) ne zaslužimo niti izraza "odpustiti", kot da je "nepodaljšanje pogodbe" nekakšen naraven proces onkraj človeškega vpliva in brez posledic za delavca oziroma delavko.

Takšen odnos do delavcev, ki išče legitimnost v delovnopravni zakonodaji, pa ni problem samo vodstva tega zavoda. Gre za širšo, vse bolj uveljavljeno miselnost, pri čemer je žal treba izpostaviti, da jo popolnoma nekritično reproducirajo tudi sami honorarni delavci, prvi na takšnih in drugačnih "seznamih v duhu racionalizacije". Na kateri točki se torej konča kolegialnost in začne strah?