Toda tam, kjer gre za realne učinke na splošni, državni ravni, je drugače. To so institucije in politični subjekti, ki odločajo o dejanskem in občem funkcioniranju družbe, to so ustanove, kjer se lahko odloča o fizični usodi mnogih naših državljanov. In tu mesari sistem neetičnega, sebičnega vedenja, tu imamo opravka z brezbrižnostjo, celo s hudobijo, tako da vzdržuje obstoj države samo ‒ če smem reči ‒ neke vrste splošni samoohranitveni gon ljudstva.

Ljudje pač še vedno raje živijo − kakor koli že ali vsaj za zdaj −, kot pa da bi tekla kri. In nesreča ni nujno povezana z vojno.
Zato bomo brezobzirno, sebično obnašanje končali, drugače bo zelo slabo. Kako pa vendar lahko nekaj zagotovo potolaži tiste, ki so že obupali, in pokaže vsakemu pot iz življenjske stiske? To je nauk božičnega sporočila. Če je neka ideja ali pojem − in v mislih imam Boga − postal človek, pomeni, da je ta ideja vsemogočna, da je nekaj, kar ni omejeno z našo telesno končnostjo in jo obvladuje. Tako čarovnijo pa zmore le Absolutno ali Neskončno, ki s tem, ko postane končno, to tudi ukine. Z Absolutnim je tako mogoč totalni prevrat v našem življenju, sta možna naša resnična osvoboditev in mir.

Bog je postal človek, da bi mi Absolutno spoznali, da bi uvideli svojo deležnost na Neskončnem ter tako spoznali preseganje in destrukcijo svojih materialnih ali telesnih omejitev, ki nas povezujejo s trpljenjem in smrtjo.