Priznam, meni je šlo na smeh.

Nekatere stvari je preprosto nemogoče prenesti v slovenščino in pri tem ostati resen. Bojda je britanski premier ta čas na t. i. "charm offensive", kar se v angleščini sliši razumljivo in jasno, v slovenščini pa bi morali poiskati prevod, ki bi deloval manj čustveno, manj razburljivo in bolj prepričevalno. Verjetno je imel Schulz podobno težavo. Saj ne, da ne bi zmogel razmišljati v ali o angleškem jeziku, a vse skupaj je res malce smešno.

Meni trenutno predstavlja zelo resno težavo resno vrednotiti stališča, ki so izrečena v razpravi o britanskih zahtevah po reformah. Prejšnji konec tedna je predsednik Evropskega sveta Donald Tusk Downing St. 10 zapustil z besedami, da dogovora še ni. Dan pozneje ... Tra-da-dam. Tuskov predlog. Poljska učinkovitost ali hollywoodska teatralnost?

Velika Britanija je opredelila štiri področja želenih sprememb, ki pokrivajo vprašanje socialnih pravic priseljencev iz preostalih članic EU-ja, odnos med članicami z evrom in brez njega, suverenost ter krepitev konkurenčnosti in kleščenje birokracije. Najbolj sporna je bila zahteva za omejitev socialnih pravic na trgu dela za nebritanske državljane Unije. Predlog Donalda Tuska vključuje možnost tovrstne zasilne zavore, kot ji pravijo, za omejitev dodatkov za zaposlene v primeru izjemnega pritiska na socialni sistem.

Včeraj si je premier David Cameron vzel čas, da je pokomentiral neke druge besede predsednika Evropskega parlamenta, ko je ta ponudil malce drugačen pogled na tisto, o čemer je nekaj dni nazaj govoril sam Cameron. Britanski premier trdi, da bodo spremembe, o katerih se bodo dogovorili, nepovratne, se pravi, da bodo preprosto rečeno evropska zakonodaja in se jih ne bo dalo več spreminjati. Schulz pravi, da nič ni nepovratno, da je Unija konec koncev organizacija političnega povezovanja držav članic, ki se seveda lahko odločijo, da tudi kaj spremenijo. Na to je Cameron vztrajal, da pravzaprav to pomeni, da je vse skupaj nepovratno, ker bi morala v spremembe privoliti tudi VB, ki pa tega ne bo storila, saj si je za te spremembe prizadevala. Torej ... jasno je le to, da je v evropski mineštri vse mogoče in da so interpretacije vedno odvisne od tistega, ki jih ustvarja.

Lahko se torej tolažimo, da večjih razlik po Evropi ni. Politika je politika. Edina neznanka so ljudje. In tu je morda težava. Za tiste, ki želijo obdržati VB v EU-ju. Vprašanje, ali ste notri ali ste zunaj, je zahtevno v obdobju migrantske krize, ki za britanske volivce sliši predvsem na ime Calais, občutka ogroženosti zaradi zlorabe ali pa morebitne, mogoče zlorabe migrantskih poti za teroristične namene, po dolgotrajnem obdobju razprav o evru, o Grčiji, o spoštovanju volje tamkajšnjih volivcev na tistem znamenitem referendumu, ki je prinesel natanko tisto, proti čemur so se volivci izrekli. V EU-ju so že ponavljali referendume, če njihov rezultat ni bil pravi.
Verjetno lahko ugotovimo, da bo Cameron bistveno laže za svojo stvar prepričal preostale države Evropske unije in njihove voditelje kot volivce, da podprejo njegovo redefinicijo odnosa z Unijo. Po verjetnem dogovoru v Uniji Camerona šele zares čaka prava preizkušnja.

"Biti ali ne biti skupaj. To je vprašanje." To se je spraševal Donald Tusk. Po mojem mnenju malce prisiljena izpeljanka znamenitega Hamletovega monologa in nepotrebno dramatiziranje, če pomislimo, o čem je v tistem trenutku razmišljal Shakespearjev junak. Samomor. Nisem prepričan, da je bilo to sporočilo tisto, ki ga je želel izpostaviti Tusk. No, morda je želel opozoriti na možnost političnega samomora z napovedjo referenduma ter na vprašanje, kaj sledi po tovrstni smrti. Hamlet je vendarle tragedija.