V mislih imam tudi filme bratov Jean-Pierra in Luca Dardenna, ki so postavljeni v svet krutega izrabljanja ljudi v Evropi neoliberalnega kapitalizma. Če filmi, kot so, recimo, Obljuba (La promesse, 1996), Rosetta (1999) ali celo Fant s kolesom (Le gamin au vélo, 2011), ne ponujajo srečnih koncev v tradicionalnem smislu, vsaj puščajo odprto možnost osebnega razvoja in poudarjajo moč zvestobe enega človeškega bitja drugemu. Svet je morda krut, nam govorita Jean-Pierre in Luc Dardenne, ampak skozi medsebojne odnose se da ustvariti zatočišče. Takšna zatočišča sta nam pokazala tudi filma Na sledi očetu (Winter's Bone, 2010) Debre Granik in Zamrznjena reka (Frozen River, 2008) režiserke Courtney Hunt, pa tudi drugi.

Nisem si imel možnosti ogledati prvega dolgometražnega igranega filma Ursule Meier Des épaules solides (kar dobesedno pomeni Čvrsta ramena), posnetega za televizijo leta 2003. Ampak v njenih celovečernih filmih Dom (Home, 2008) in Otrok iz zgornjega nadstropja (L'enfant d'en haut, 2012) je prav ustvarjanje takšnih zatočišč onemogočeno. Družina ali podleže pritisku od zunaj v prvem filmu ali od znotraj v drugem. Tako da je v filmih razbito prav tisto, kar bi moralo nuditi upanje.

Dom je svetinja

Dom je na meji nadrealizma; satira na sam koncept družinskega življenja v našem času, z Isabelle Huppert kot materjo družine, ki živi ob delu avtoceste, ki je že leta zaprt. Življenje je navidezno normalno. Oče gre v službo, mlajša otroka v šolo in starejša nezadovoljna hči se vztrajno sonči na ležalniku ob zapuščeni avtocesti. Mati je gospodinja in opravlja gospodinjska dela. Delujejo kot preživeli neke kataklizme, ki je z Zemlje izbrisala vse življenje razen njih. Ves svet je njihovo dvorišče. Naokoli ležijo kosi pohištva, kotalke in gumijasti bazen, ki se napihne.

Stvari se spremenijo, ko slišijo na radiu, da bo avtocesta spet odprta. Najprej gre mimo le en avto, potem še nekaj, in otroci jih začnejo šteti. Kmalu se teh nekaj avtomobilov spremeni v reko in je družina obkoljena s hrupom in ogljikovim dioksidom. Poskuša nadaljevati bolj ali manj normalno življenje med vsemi avtomobili in kamioni, ki drvijo mimo ali čakajo v dolgih kolonah. Samo iti v šolo je zdaj tvegana zadeva, ker je treba prečkati cesto, polno prometa. Starejša hči se še vedno sonči, kljub pohotnim opazkam motoristov. Vrača jim milo za drago.

Njeno sončenje postane uporno dejanje, kljubovalni izraz potrebe po zasebnosti, ki izgine, ko lahko vsak motorist gleda skozi okna družinske hiše. Isabelle Huppert, ki obeša oprano perilo sredi vse te gneče, družinska uporaba kanalizacijske cevi, da pridejo pod avtocesto domov, fantek, ki hodi ob zaščitni ograji na sredini ceste v kopalkah in podvodni maski z dihalno cevjo, so absurdne podobe izginotja zasebnosti v industrializiranem svetu.

Starejša hči zapusti dom, družina pa se znotraj zabarikadira z betonom do te mere, da ne morejo več dihati. Mati zruši zid, ki so ga zgradili. Ko družino zadnjič vidimo, je ta zapustila hišo in tava skozi visoko travo ob avtocesti. Posneti so iz mimo vozečega avta in hitro izginejo. Na platnu ostane le obcestna narava, ki drvi mimo.

Junaki Doma obstajajo le v sedanjiku. Ne vemo, zakaj živijo, kje živijo ali kaj je tisto, kar jih tako veže na to hišo. To ni film, kot je bil Sneg bosanske režiserke Aide Begić, v katerem spomin na moške, ubite med vojno, veže skupino žensk na izumrlo vas. Ko pa v filmu Meierjeve vidimo družino, dobesedno izgnano iz svojega doma, čutimo, da gledamo tragedijo sedanjega sveta: ljudje brez korenin, ki sploh nimajo možnosti pognati korenin.

Druga stran alpske idile

Štirinajstletni igralec Kacey Mottet Klein, ki je igral sina v Domu, se vrne v glavni vlogi naslednjega filma Ursule Meier Otrok iz zgornjega nadstropja. Lahko bi bil junak filma italijanskega neorealizma ali eden tistih iznajdljivih najdenčkov iz ganljivih komedij Charlieja Chaplina. Igra dvanajstletnega Simona, ki živi s starejšo Louise (Léa Seydoux), ki jo predstavlja kot svojo sestro. Starša, pove pajdašu, sta bila ubita v avtomobilski nesreči.

Mladi Klein je odličen igralec. Pod režijo Meierjeve ustvari lik, ki je prezgodaj zrel in hkrati otroški. Zablesti v prizoru, v katerem v oblačilnici prodaja smučarjem čelade, rokavice in očala. Baranta kot izkušen trgovec, a mora popustiti, ko nekdo ne plača, ker je tudi sam tat. Meierjeva nam nikoli ne pusti pozabiti krutosti sveta, v katerem živi. Ena izmed njegovih žrtev ga pretepe in pusti krvavega in v solzah na snegu.

Simon in Louise živita v osamljenem bloku pod alpskim smučarskim letoviščem. Prvič Simona srečamo v letovišču, ko v svoji črni smučarski maski krade in preprodaja opremo. Louise ne more obdržati službe in ves čas prosi mlajšega brata za posojila. Izvemo, da je Louise pravzaprav Simonova mati, ki je rodila mlada. Ni splavila, pove sinu, da ne bi bila sama in “da bi nekoga razjezila”. Simon se približa starejši Američanki (Gillian Anderson), ki letuje z otroki, v obupanem poskusu, da bi ustvaril iluzijo normalnega družinskega življenja. Ampak ko jo Simon nevede oropa, ona postane zamerljiva in neizprosna predstavnica privilegiranega sveta, in prepad med njo in Simonom se izkaže za nepremostljivega.

Velikokrat slišimo o tragediji, ko otroci rojevajo otroke. Otrok iz zgornjega nadstropja ta življenjski položaj dramatizira na pogosto pretresljiv način. Louise je tako jezna na Simona, ker je izdal njenemu ljubimcu, da je ona njegova mati, ne sestra, da ga noče objeti. V tiho pretresljivem prizoru ji mora Simon plačati, da bi ga objela. Prideta do 200 švicarskih frankov, preden ona popusti.

S tem filmom je Meierjeva zakorakala v domeno bratov Dardenne. To je film o paralelnih svetovih: svetu bogatih Evropejcev in Američanov v letovišču in tistih izključenih iz dobrega življenja, ki se morajo pehati, da bi preživeli. Razlika s filmi bratov Dardenne je v odnosu med Simonom in Louise. Če ob Rosetti v filmu z istim imenom stoji mladenič z neomahljivo zvestobo in v Obljubi zvestoba vdovi ubitega afriškega delavca na črno spremeni fanta iz hlapca in tatu v pokončnega človeka, je odnos med Simonom in Louise veliko bolj negotov. Zadnji posnetki filma namigujejo, da bo njuno življenje niz nesporazumov in travm. Konec je hkrati odprt in zlovešč. Ni tiste vere v vztrajno dobroto (nekaterih) ljudi, ki jo najdemo v filmih bratov Dardenne, kaj šele pri Debri Granik ali Courtney Hunt ali pa tudi v filmu Ime mi je Li (Io sono Li, 2011) Andree Segreja. Njeni junaki so tako nepopolni, kot je svet okoli njih. Nismo niti najmanj prepričani, da bodo končali dobro.