Kateri izmed teh dveh sladkih skrbi sem dal prednost, lahko sami ugotovite. Le naj vam vnaprej razkrijem, da v obeh različicah … zmaguje Brody Dalle.

Nekdanja frontmanka pank-rockovske skupine The Distillers je do svojega prvega solističnega albuma priplula po natanko triindvajsetih letih, odkar je poprijela za kitaro in dahnila v mikrofon. In bodite pozorni – takrat je Bree Joanna Alice Robinson imela šele trinajst let. Ni bila dekliški wunderkind, recimo kot Polly Jean Harvey ali PJ Harvey. Toda nič manj razburljivo, pustolovsko in divje ni plula skozi morje življenja in ljubezni. Mislim dobesedno.

Deklič s svojimi rosnimi 16 leti sreča princa s kitaro – Tima Armstronga, prvo violino kalifornijskih Rancid. Njena prva pankovska skupina Sourpuss nastopi kot ena izmed predskupin Beastie Boys, Sonic Youth in omenjenih Rancid. In Brody se navdušeno zaljubljena čez noč preseli v Los Angeles. Toda nič pretirano očarana nad veličinami in veličino angelskega mesta se Brody ni odločila ravno loščiti fantove kitare in celiti njegovih ran po napornih čezoceanskih turnejah Rancidov. Ne. Zakonska zveza s Timom Armstrongom ji sicer ni onemogočila, da bi proste urice prebila s svojo prvo ameriško rock-pankovsko zasedbo The Distillers.

Seveda je to "o prebijanju" le pogojno rečeno, kajti The Distillers so pod taktirko svoje riot grrrl šefice skozi scenosled diskografskih izdaj The Distillers (2000), Sing Sing Death House (2002) in Coral Fang (2003) opozarjali nase in stresali rockovsko sceno in srenjo. V recenzentskih hvalospevih, ki so v takratnem obdobju spremljali Brody, nikoli ni bilo pretiranih pridevnikov v slogu "Armstrongova žena". Čeprav so njuni ustvarjalni poti spremljali nenehni medsebojni škandali in nič diskretna pijančevanja – v slepi veri, da še šteje biblijska rockovska zapoved: sex, drugs, rock 'n' roll –, sta zakonca navdihovala in oplajala drug drugega.

Vse do usodne naslovnice revije Rolling Stone iz 2003.

Brody Dalle & Josh Homme.

Poljub?

Oblizovanje!

Brez zadržkov. Brez zavor.

Josh se je najprej izpovedal prijatelju Marku Laneganu, Brody pa se je iz avstralskega družinskega egzila poslovila s Timom. Sledila je rehabilitacijsko-psihoterapevtska turneja z naslovom The Most Hated Woman on Earth (Najbolj osovražena ženska na Zemlji). Cinična skovanka je kakopak merila na nekatere glasbene medije, ki so uprizorili lov na glasbenico … lov na čarovnico.

Seveda vse do rojstva Camille Harley Joan Homme in poročnega "da", ki sta si ga Brody in Josh dahnila štiri leta po usodnem trku na omenjeni naslovnici. Istega leta se Brody vrača v vadbene prostore, tokrat z novo skupino Spinnerette in s kreativnim pospeškom, imenovanim Josh Homme. Miniplošček Ghetto Love in celovečerec Spinnerette sta zadostovala, da Brody in druščina odprejo nekaj velikih nastopov moževih Queens Of The Stone Age.

Da bi izničila urok in prerokbo, ki sta vse življenje spremljala njeno mamo, nikoli realizirano glasbenico, ki je svojo glasbeno kariero podredila materinstvu, je Brody potrebovala solističen izlet. Preprosto kot Brody Dalle. Album Diploid Love, ki ga je letos izdala, se ne more primerjati z njeno dosedanjo glasbeno potjo. Čeprav se ob poslušanju lahko zdi, da avtorica poslušalcu nastavlja kar nekaj morebitnih zvočno-liričnih zasukov, med seboj nepovezanih in povsem aranžersko nekompatibilnih glasbenih vzorcev, je njeno zadnje studijsko delo treba brati v kontekstu novodobnega popizražanja. Brez velikih misli.
Brez omikanega leposlovja.

Brez patetike in zamer.

Poskočno, a vselej provokativno in drzno.
Kot da bi se Brody že na začetku svoje solistične poti poklonila Courtney Love in skupini Hole, svoji najstniški vzornici. Seveda v svojem lastnem distorziranem slogu.
Brez zavor.