Tako kot knjiga tudi film režiserja Rona Howarda V srcu morja (In the Heart of the Sea, 2014) pripoveduje o napadu orjaškega, šestindvajset metrov dolgega kita glavača na kitolovsko ladjo Essex leta 1820, skoraj štiri tisoč kilometrov od južnoameriške obale. Epopeja preživelih v treh razmajanih čolnih je trajala tri mesece na Tihem oceanu in je mornarje prisilila v kanibalizem, preden so bili rešeni. Napad kita na Essex je dal navdih Hermanu Melvillu za roman Beli kit (Moby-Dick, 1851), eno osrednjih del ameriške kulture, o neulovljivem in neuničljivem belem kitu Moby Dicku in o zagnanem kapitanu Ahabu, ki je obseden z njegovim uničenjem, ker mu je ta potopil prejšnjo ladjo in odgriznil nogo pod kolenom.

Napad kita na Essex, ena najslavnejših pomorskih zgodb devetnajstega stoletja, ponuja režiserju celo bogastvo tem in mogočih pristopov. Poleg tega, da je velika pomorska pustolovščina, je zgodba o tem, kako daleč je človek pripravljen iti, da bi preživel, ko je soočen z zanesljivo smrtjo. To je tudi zgodba o prvem častniku ladje Ownu Chaseu, ki se je izkazal kot iznajdljiv, discipliniran in sočuten vodja svojih mož po potopitvi. Tu je tudi strašno neodgovorjeno vprašanje: ali je naključje, da je bilo pet med prvimi šestimi mornarji, ki so umrli in jih pojedli, temnopoltih? Niti eden izmed črncev ni preživel, tako da bo to vprašanje vedno viselo nad zgodbo Essexa.

In končno je tisto, kar je fasciniralo Melvillea, nepričakovano in vsaj navidezno zavestno maščevanje narave. "Prišel je iz jate, med katero smo lovili in kjer smo zadeli tri njegove tovariše , kot da ga je zagnala želja, da se maščuje za njihovo trpljenje," je pozneje zapisal prvi častnik Chase. Zapisal je, da je skupaj s svojimi tovariši žrtev »nedvomne, premišljene zlobe.« Tudi Melville v svojem romanu pripiše svojemu fiktivnemu belemu kitu »njemu lastno hudobno lokavost« .

Napad kita je bil preobrat v naravi, saj je človekovo gospostvo nad morjem odvisno od pasivnosti Leviatana. Če ta ne dopusti mirno, da ga veliko manjša in šibkejša bitja lovijo, če se obrne proti njim, kot sta se kit, ki je potopil Essex in njegova fiktivna upodobitev Moby Dick, potem se človekova premoč konča in on sam postane žrtev močnejših; nebogljen na odprtem morju, ki ni njegov dom. Tako v knjigi V srcu morja Nathaniela Philbricka kot v Mobyju Dicku Hermana Melvilla gre za srečanje človeka s stvarmi, ki jih ne more dojeti , obvladati pa še manj.

To je gradivo za film, ki tudi če ni velik, je lahko provokativen in vznemirjujoč. Howard in scenarist Charles Leavitt pustita, da se jima vse izmuzne med prsti. Dobimo zgodbo o rivalstvu med prekaljenim prvim častnikom Chaseom (Chris Hemsworth) in kapitanom Georgom Pollardom (ki ga igra Benjamin Walker), ki je prvič poveljeval ladji. To gre po že ustaljeni poti od hrupnih spopadov, v katerih kapitan razkrije svoj snobizem, do vzajemnega spoštovanja. Film nikoli ne pričara ritualov življenja na ladji. Kamera ves čas drvi okoli v obupnem poskusu, da bi ustvarila nekaj razburljivega. Nikjer ni lepote narave, le digitalno ustvarjeni kiti v digitalnem morju. In čeprav se film dotakne kanibalizma, je druga polovica izmišljena zgodba o tem, kako preživele pretentani kit lovi še po potopu. Pravi kit je po napadu izginil v brezmejni ocean.

In tu je še neznosno neumen trenutek vzajemnega razumevanja in sprave med kitom in kitolovcem, ki gre proti vsem - proti knjigi Nathaniela Philbricka, po kateri je posnet, kot tudi proti Mobyju Dicku Hermana Melvilla in navsezadnje proti stvarnosti, saj so kitolovci v letih po napadu na Essex opazili, da kiti postajajo nasilnejši in nevarnejši. Kot da se je širila zgodba kita upornika, ki je vrnil udarec svojim napadalcem. Ta trenutek sprave med človekom in kitom prihaja naravnost iz tolažilne spielbergovske vizije človeka v benignem odnosu s svetom, ki ga obkroža. Le da bi Steven Spielberg verjetno posnel boljši film. V srcu morja ne ustvari ne napetosti pričakovanja, da se kit prvič pojavi, ne napetosti pregona, ko kit lovi preživele mornarje. To je nekaj, kar je Spielbergu uspelo v njegovi zgodbi o morski pošasti Žrelo (Jaws, 1975).

Največji problem v takšnem filmu so posebni učinki. Nima smisla delati filmov o maščevanju narave, če ne zmoreš prepričljivo prikazati sil te narave. Preden se je lotil filma, v katerem se ena največjih živali na svetu upre svojim mučiteljem in pri tem razkaže vso svojo moč, bi se režiser moral vprašati, ali je sposoben na platnu uprizoriti naslednji pasus iz Mobyja Dicka Hermana Melvilla. Kapitan Ahab in njegovi mornarji so v čolnih na odprtem morju. Čakajo, da kit pride na površje. Naenkrat Ahab globoko pod vodo zagleda "belo živo pego, ki ni bila večja od bele podlasice. Neverjetno hitro je vstajala in medtem ko je prihajala kvišku, se je tudi večala, dokler se ni zasukala, in tedaj sta se razločno pokazali dve dolgi, zakrivljeni vrsti belih, lesketajočih se zob, dvigajočih se iz nerazpoznavnega brezna. To je bilo odprto žrelo Mobyja Dicka in njegova zvita čeljust, njegov velikanski senčni trup se je že zmerom na pol zlival z morsko sinjino. Lesketajoča se usta so zazijala pred čolnom kakor odprta vrata marmornate grobnice." V teh stavkih sta groza in veličastnost kita. Melvillova proza obuja njegovo neločljivost od morja in neustavljivo moč, v primerjavi s katero je človek le komar, ki ga velikan frcne vstran. Tu smo zares v srcu morja, daleč od česar koli znanega. In strašno smo sami.

Leta 1956 se je John Huston lotil navidezno nemogočega: filmske priredbe Melvillevega Mobyja Dicka. Scenarij, ki sta ga napisala Huston in Ray Bradbury, je bil inteligentna redukcija knjige v pomorsko pustolovščino brez filozofske dimenzije izvirnika. Gregory Peck je bil kritiziran zaradi lesene igre v vlogi kapitana Ahaba, a pravzaprav ni bil tako slab; le manjkalo mu je nekaj norosti. Cela zadeva je razpadla, ko je nastopil gumijasti beli kit.

Ron Howard je pri snemanju V srcu morja uporabil maketo kita pa tudi kite, ustvarjene z digitalno animacijo. Menda so posneli tudi nekaj kadrov pravih kitov glavačev kot vzorec animatorjem. Prav tako je samo morje kombinacija resničnega in animiranega. Kakor koli so že posneli kita in morje, tisto, kar vidimo na velikem platnu, ne upodobi ne veličine in spoštljivosti vredne moči leviatana niti prostranstva Tihega oceana. Skoraj mi je bolj všeč Hustonov gumijasti kit. Imel je vsaj maso, čeprav gumijasto, in ni deloval kot zgolj še ena digitalna prikazen.

Če takšen film obuja strah, bi to moral biti agorafobičen strah pred velikimi prostranstvi ali strah pred vsem, kar se skriva v morju ali pred obupom in lahkoto, ki človeka pripeljeta do ljudožerstva. Filmska različica V srcu morja pa povzroča zgolj klavstrofobijo, občutek, da smo ujeti v računalniku.