Toda, zakaj sta se že sprla? Predsednik parlamenta Milan Brglez je zaradi zakona o postopanju z emigranti napadel premierja Mira Cerarja, da ravna neustavno in da krši človekove pravice. Izrekel je torej najtežjo možno kritiko vladi, da pri vladanju ne spoštuje ustave. Predsednik vlade ga je vzel zares, in ker je ocenil, da sam ni ravnal neustavno, je zahteval Brglezov odstop z mesta podpredsednika vladajoče stranke SMC. Ker mu ni več zaupal, z njim pač ne more več sodelovati.

Zdaj pa naenkrat preobrat. Brglez mu je svečano potrdil, da mu zaupa in da Cerar lahko nanj računa. Naenkrat neustavnost in kršenje človekovih pravic vlade nista več razlog, da bi s premierjem ne mogla več dobro sodelovati. In Cerar, ki se je pred tem odločil, da da Brgleza odstaviti brez poglobljenega osebnega pogovora, je po nenadnem tovariškem srečanju Brgleza spet sprejel v krog svojih najbližjih.

In kaj je njuno sporočilo javnosti? Najsvetejša načela, ki jih politik zagovarja danes, bo lahko jutri že pozabil. Ali še bolj preprosto: besede politikov ne veljajo niti štirinajst dni. Zato je komično prebrati vladni projekt Vizija Slovenije 2050. Državna administracija je financirala pol milijona evrov v tekst, v katerem nam sporoča, da bomo leta 2050 Slovenci srečni. In da bomo v sozvočju z okoljem našli ravnovesje kakovosti življenja.

Realnost je drugačna: zaradi želja industrije kani vlada pri Braslovčah za zmeraj uničiti 100 hektarov plodne kmetijske zemlje in podobno površino pri Hočah.

Skratka, najvišji politiki napovedujejo cilje, ki pa jih z dejanji že vnaprej uničujejo.