Brez skrbi, ne bom zagovarjal besedila sporazuma med Evropsko unijo in Kanado, ker sem prebral le majhen del sporazuma. A verjetno bistveno večji del kot številni izmed tistih, ki so v zadnjih tednih po Evropski uniji brez težav stisnili tipki za ali proti. Celotni sporazum z vsemi pritiklinami vred je preobsežen. Nastal je tajno. Valonci pravijo, da so imeli zanj na voljo le 14 dni in da so bili postavljeni pred dejstvo.

Sporazum je res nastajal tajno. A težko si je predstavljati, da ne bi. Trgovinska pogajanja, usklajevanja skupnega besedila navadno potekajo na tak način. Diplomati v Bruslju za opis drugačnega načina igre govorijo ali o odprtem beraču ali odprtem valatu. Tarok. Vse karte na mizo. Poker morda. Tako pogajanja ne potekajo, namreč da bi že ob začetku razkrivali svoje adute in stališča ter dajali vedeti, kje boste popuščali in kje ne. Ceta je že nekaj časa objavljena. Le berljiva ni. To je dejstvo.

Nekatere moti način potrjevanja. Z vidika Evropske unije, njenih institucij, držav članic, je bila odločitev za potrjevanje, kot je bilo izbrano, napaka. Mešani sporazum. Najprej ga morajo podpreti države, nato Evropski parlament, delno stopi v veljavo, nato dobi ratifikacijske potrditve v članicah in začne veljati. Demokratično ali nedemokratično? V bistvu prej prvo. Primer je lahko Slovenija. Ceta je dobila zeleno luč izvoljenih poslancev, na podlagi katere je bila v parlamentu potrjena vlada pripravljena podpisati sporazum. Sledil bi (ali bo) Evropski parlament, ki je neposredno izvoljena evropska institucija. Ratifikacije v posamičnih članicah bi bile predmet vnovičnega razmisleka o tem, ali je sporazum ustrezen. Odločajo izvoljeni poslanke in poslanci.

Zapletlo se je v Belgiji, ki jo je v četrtek predsednik Evropskega sveta Donald Tusk spodbujal, naj znova dokaže svojo sposobnost kresanja kompromisov. Valonski parlament je nekaj deset politikov, ki so ali pa niso prebrali besedila sporazuma s Kanado in nato o njem odločali. Njihova odločitev je za zdaj obveljala kot odločitev približno pol milijarde državljanov Evropske unije. Sporazum s Kanado podpirajo vse nacionalne vlade v Evropski uniji. Je to res preveč ali morda premalo demokracije?

Karkoli bo že prinesel kaotičen vpogled v belgijsko notranjepolitično aritmetiko, trenutna sporočila so zelo jasna. Kot je včeraj skrušeno ugotovila kanadska trgovinska ministrica Chrystia Freeland, Evropska unija ne zmore skleniti trgovinskega dogovora z državo, ki ji je menda še najbolj podobna po vrednotah in standardih. Je sploh smiselno v teh okoliščinah riniti v dogovor z ZDA ali z Japonsko? Evropska unija je z nerodnim sklepanjem dogovorov, ki naj bi prinesli krepitev konkurenčnosti in evropskim podjetjem omogočili boljši dostop na kanadski trg, poslala signal, da trenutno ni odprta za poslovanje ter da je ne zanima konkurenčnost na svetovnem trgu. Valonski poslanci so dali vedeti, da se ne strinjajo, da je odprtost in svobodna trgovina pot naprej. Nekateri (denimo politiki v Flandriji) so Valonijo že označili za katero od sovjetskih republik ali primerjali s Kubo. Drugi, da so na napačni strani globalizacije in da tja drsi tudi EU.
Dogajanje okrog Cete je nov dokaz, kako močna je pravzaprav zainteresirana (kritična) javnost v trenutni ureditvi Evropske unije. Tako rekoč vsak sporazum, ki se ga je Unija v zadnjih letih odločila doseči s kom tretjim (Swift, Acta, Ceta, TTIP) ima težave, ko se začne odločanje izvoljenih predstavnikov. In vendarle se vedno znova skuša najti nov, podoben pristop za urejanje področij, za katere očitno obstaja interes, da se uredijo. Večni boj za prihodnost.

Napak bi bilo misliti, da se je s porazom Cete v Valoniji kaj spremenilo glede trgovanja s Kanado. A se je dodatno spremenil videz Evropske unije. To je trenutno skupnost, iz katere ena država izstopa, kjer obstajajo izrazita razhajanja med članicami o prihodnjih korakih in prihodnosti ter ureditvi Unije tako rekoč pri vsaki od večjih tem (ekonomska smer, migracije, odnosi z Rusijo …).
Na neki način Evropska unija spominja na krilatico, o kateri pripovedujejo kritiki demokratske stranke v ZDA, ko pravijo, da se demokrati vedno, kadar se odločijo napasti z vso silo ter pogojno rečeno postavijo strelski vod, preprosto postavijo v krog. »Zdaj jim bomo pokazali!«