Z drugimi besedami, da so tisti, ki igralcem pripišejo preveliko pomembnost, prodane duše. Res je, da režiser ustvari kontekst za igralca ali igralko in da so filmski liki v veliki meri ustvarjeni s kadriranjem, razsvetljavo, montažo, glasbeno spremljavo in celo v trenutkih, ko igralec sploh ne ve, da ga snemajo. Za tisto, čemur rečemo kemija, je zaslužen tudi režiser. Hitchcock je rekel, da je treba z igralci ravnati kot z živino. Robert Bresson je raje snemal z amaterji, prav tako tudi zgodnji italijanski neorealisti.

Če pa gre za dramo kompleksnih občutkov in intimnih odnosov, dramo o globinah človeških čustev, je neizmerno pomembno ne le, da so igralci kos zahtevam scenarija, ampak tudi, da bodo prispevali nekaj svoje posebnosti, kar jih skupaj s scenaristom in režiserjem naredi za ustvarjalce filma. Dovolj je pogledati novi film Gasparja Noéja Ljubezen (Love, 2015), pri katerem imam občutek, da je glavno merilo za izbiro igralcev to, da so goli videti lepi in da so bili voljni seksati pred kamero. Pri tem se človek prepriča, kako utrudljivo je gledati in še posebej poslušati slabo igro. V nasprotju s temi erotičnimi marionetami v filmu 45 let (45 Years, 2014) Charlotte Rampling in Tom Courtenay ustvarita pod taktirko režiserja in scenarista Andrewja Haigha protagonista z vsemi posebnostmi in skrivnostnostjo pravih ljudi.

Geoff in Kate
Na začetku 45 let, filma o breznu, ki se lahko naenkrat odpre tudi pred parom, ki je skupaj toliko let, kolikor jih je v naslovu, je prizor, ki povzame delikatno povezavo med besedo, režijo in igro, ki da filmu njegovo podrobno in tesnobno moč.

Kate in Geoff Mercer sta zakonski par brez otrok na angleškem podeželju. Film se odvija med tednom pred proslavo njune petinštiridesete obletnice. Nekega jutra Geoff dobi pismo iz Švice. Najdeno je truplo njegove stare ljubezni, ki je pred več kot petdesetimi leti padla v skalno razpoko med idiličnim poletjem v švicarskih Alpah. Popolnoma ohranjeno telo je najdeno na ledeniku.

"Mislim, da so jo našli,! pove Geoff, medtem ko s Kate sedita ob kuhinjski mizi. Ona vpraša, koga. "Njeno truplo vsaj," pove Geoff. Ona vpraša čigavo in da roko na njegovo podlaket. "Našli so Katyo," odgovori in v njegovem glasu in videzu se zasluti, da je pretresen. Ona tiho reče "Oh" in umakne svojo roko. Začne se igračkati s pismi na mizi. Gleda dol. On jo vpraša, ali ve, o kom govori. Ona odgovori, da seveda ve, ampak da je to bilo davno. "Vem, da sem ti povedal o moji Katyi," reče Geoff, kot da ni slišal njenega odgovora. Kate se ob teh besedah neha ukvarjati s predmeti na mizi in ga pogleda naravnost v obraz. Gre skuhat čaj.

Haigh posname prizor v enem kadru, tako da je vidna plima in oseka občutkov pri starem paru. Vidimo, kako se njena skrb spremeni v nelagodje, in ko Geoff izgovori usodne besede "moji Katyi", zaslutimo njen odpor. Medtem gledamo Geoffa, ki je očitno v agoniji, izraženi skozi šibek glas in nebogljen obraz žalostnega starca, ki ni daleč od majhnega otroka. Ne zaveda se (ali ga v bolečini ne zanima) učinek, ki ga imajo besede na njegovo ženo.

Medtem ko se približuje dan proslave, Geoff spet začne kaditi. Gnusijo se mu stari prijatelji in sodelavci ("Postali so stari. Ni lepo videti.") in vsake noči, ko misli, da žena spi, odide v mansardo in tam dolgo ostane. Kate s strahom odkriva globino občutkov, ki jih mož goji do svoje Katye, ženske, ki je umrla mlada in s tem za vedno ostala mlada v njegovih mislih in tudi realno v ledu švicarskega ledenika.

Haighova režija lastnega scenarija (ki je dovolj sugestiven, da ga lahko dopolnita režija in igra) je zadržana, ampak tudi čustvena. Neke noči Geoff zapleše v dnevni sobi in premami sprva nejevoljno Kate, da mu se pridruži. Kar sledi, je tobogan občutkov: radost, nežnost, pričakovanje, strast ter razočaranje in odtujenost, ki jim sledita. Haigh in njegova čudovita igralca nam dajo čutiti tragedijo dogodkov v življenju Kate in Geoffa, ker gre za polnokrvne like, ne pa za simbole ali skice. Morda naj bi predstavljala univerzalnega moškega in žensko, vendar sta prvenstveno Kate in Geoff in ta, kot v vseh zares dobrih filmih, sta neločljiva od igralcev, ki ju upodabljata.

Upor in neukročenost
Priznam, da mi je že kombinacija Charlotte Rampling in Toma Courtneya razburljiva, saj sta v veliki meri zaznamovala moje (in ne le mojega) filmofilsko življenje. Oba sta se pojavila na sceni med novim valom britanskega filma šestdesetihlet prejšnjega stoletja, a na različnih straneh razredne delitve. Courtenay je bil eden izvirnih "jeznih mladeničev" britanskega filma tistega časa. V svojem prvencu Osamljenost tekača na dolge proge (The Loneliness of the Long Distance Runner, 1962, Tony Richardson) je ustvaril verjetno najbolj neizbrisno filmsko podobo proletarskega angleškega upornika.

Ko mu v popravnem domu, kamor je film v glavnem postavljen, neki vzgojiteljev prilizovalec pove, da ne sme pozabiti, da oblast drži bič v roki, mu odgovori: "Veš, kaj bi jaz storil, če bi imel bič v roki? Ob ta zid bi postavil vse policiste, vzgojitelje, šefe, častnike in poslance parlamenta in jih bičal, ker to oni radi delajo fantom, kot smo mi." V teh besedah in v njegovem ozkem in inteligentnem obrazu je kipeči gnev mladeniča iz delavskega razreda, ki je pripravljen škodovati samemu sebi, samo da bi kljuboval oblasti. Veliko je nastopal v šestdesetih, med drugim tudi kot načelni Paša, ki postane revolucionar Strelnikov v Doktorju Živagu Davida Leana. Ampak se je hitro tudi v veliki meri umaknil s platen in se posvetil gledališču, s čimer je pustil precejšnjo luknjo v britanski kinematografiji. Še vedno je igral v filmih, ampak kot da je za sabo pustil hrepenenje po filmski slavi, če ga je kdaj sploh čutil.

Courtenay je kameleonski igralec, ki iz vloge v vlogo prenaša le svoj inteligentni obraz in severnjaški dialekt. Charlotte Rampling je vedno Charlotte Rampling, kar je niti za en hip ne dela manjše od filmskih igralcev, kot je on. Končno je tudi Garbo vedno bila Garbo in je to vedno bilo več kot dovolj. Ima močno prisotnost na platnu. Ne boji se pogledati kameri oziroma gledalcu v oči s svojim slavnim pogledom; pogledom, polnim pomena iz neznanih čustvenih globin. Ima tisto, kar je najpomembneje za filmskega igralca: ve, kaj početi, ko jo kamera snema, tudi če ne dela nič posebnega. Ko jo gledamo v filmu 45 let, kako se sprehaja po mestecu, leži v banji, stoji na palubi ladje, igra klavir ali le kadi cigareto, vemo, da se v njej odvijajo čustveni potresi, premišljevanje, tehtanje, pomikanje k neki odločitvi.

Njena prva prava filmska vloga je bila v Georgy Girl (1966, Silvio Narizzano), v katerem je bila Meredith, prelestna in zaželena sostanovalka junakinje filma. Igrala je eno tistih spolno svobodnih deklet v kratkih krilih, ki so bile zaščitni znak "swingerskega" Londona šestdesetih. Gospodarica svoje usode, ki o lastnem dojenčku vzklikne "Odvraten je! Sovražim ga!". Predstavljena je z mešanico pohotne fascinacije in gnusa, s katero je domnevno emancipirani britanski film šestdesetih let obravnaval svobodne mlade Angležinje svojega časa. Uporniki so bili ena stvar, upornice proti ustanovljeni morali so bile predstavljene skoraj brez izjeme kot malopridnice.

Njen stari soigralec in velik prijatelj Dirk Bogarde je bil tisti, ki je rekel, da vsebuje »pogled« (The Look), nekaj neukročenega, lačnega nečesa neustavljivega. Ta pogled je bil stalnica njene kariere, manj v "mainstreamu" kot po bolj nenavadnih poteh svetovne kinematografije. Igrala je v filmih Luchina Viscontija, Liliane Cavani, Nagisa Ôshime, Laurenta Canteta, Larsa von Trierja in Françoisa Ozona. Kdo razen nje bi nastopil v filmu o ženski, zaljubljeni v šimpanza. Nočni portir (The Night Porter, 1974) Liliane Cavani je film, ki jo je najbolj zaznamoval, eden slavnih spornih filmov sedemdesetih. Igrala je nekdanjo ujetnico v koncentracijskem taborišču, ki po vojni nadaljuje sadomazohistični odnos s častnikom, ki se je začel v lagerju (igral ga je Dirk Bogarde). Čeprav naj bi ona bila pokoren, mazohistični partner, je bila tista, ki je privlačila pogled kamere in dominirala na platnu.

Tudi brez tega pedigreja je 45 let odličen film. Odkritje trupla Geoffove stare ljubezni povzroči podroben vpogled v spomin, ljubezen in nezmožnost zares poznati nekega človeka, čeprav z njim živiš skoraj pol stoletja. Gre za izdajo medsebojnega zaupanja, ki je posebno potrebno paru, ki nima otrok. Tudi Courtenay brezhibno upodobi zvestobo preteklosti, ki je morda bolj moška značilnost kot ženska, v spominu idile in tragičnem poskusu, da se ta idila ohrani.

45 let nas zapusti z obrazom ženske, tistim izrazitim obrazom Charlotte Rampling; čustveno nag obraz človeka, ki ve, da je v breznu osamljenosti, iz katerega ni poti ven.