Ministrstvo za zdravje ugotavlja, da protikadilski ukrepi, sprejeti pred kakšnim desetletjem, ne delujejo več prav dobro. Počasi se spet vračamo k številkam izpred velike kadilske shizme in čeprav smo kajenje med najmlajšimi zmanjšali, se številke kajenja med odraslimi spet bližajo četrtini vsega prebivalstva.

Da ne bo nesporazuma: kajenje je družbeno in siceršnje zlo, kar pa ne pomeni, da je treba brez razmisleka odobravati prav vse protikadilske ukrepe. Sploh ne tistih, ki se šele rojevajo v obliki predloga.

Ministrstvo za zdravje je predlagalo, da naj bi bila v prihodnosti cigaretna embalaža enotna. Se pravi, da se na njej ne bi več prepoznale blagovne znamke. Menda so ta ukrep že uvedli v Avstraliji, kot vse v povezavi s kajenjem pa je doživel tako odobravanje kot besno nasprotovanje. Na kratko: če bo predlog sprejet, boste kupili samo cigarete in ne več znamke. Kar nas pripelje do kulture … Legendarna blagovna znamka ali vrsta cigaret filter 57 ima na svoji embalaži natisnjen verz nesmrtnega poeta "Od nekdej lepe so Ljubljanke slovele …" in tako naprej. Ostaja skrivnost, kako in čemu je marketinški strokovnjak leta 1957, čeprav takrat marketinški strokovnjaki še niso bili tako zarejeni v vseh porah družbe kot danes, priklopil Prešerna na cigarete. A takrat je bila družba očitno manj pozorna na prekletstvo kajenja in pozornejša na blagor poezije. Takole prek prsta: od več kot 150 blagovnih znamk cigaret, ki so jih izdelovale desetine tobačnih tovarn v rajnki Jugoslaviji, je edino filter 57 imel na škatlici poezijo. In navzgor obrnjene cigarete, kar je bila inovacija, s pomočjo katere so lahko delavci potegnili smotko iz embalaže, ne da bi umazali filter. Da, takrat so delavci kadili, in da, takrat so imeli še umazane roke.

Kakor koli: če kateri, potem je na cigaretah primeren verz dr. Prešerna. Razvrat ni bil tuj poetu in kaj ga bolje simbolizira kot tobak. Mogoče še alkohol, a o njem je bilo povedanega že preveč. Ostaja dejstvo, da je največ ljudi spoznalo pomemben del slovenske literature s pomočjo cigaret. V cigaretni omami si je zasvojenec zlahka predstavljal uvod v usodno nedeljsko popoldne pod zeleno lipo na Starem trgu in če je hotel slišati nadaljevanje, je moral vzeti v roke Poezije. Noben drug izdelek ne namiguje tako močno na zaklad slovenske literature. Kar je škoda. Recimo: "Ve Kranjice ste košate" na ženskem spodnjem perilu.

Žal je Prešeren preživel le na cigaretah in spotoma simbolično pridelal še na stotisoče rakov in bolezni srca in ožilja, ampak polnokrvna literatura zahteva osebno žrtev. Vsaj tega nas je naučila literarna zgodovina.

In zdaj bodo Prešernov verz prelepili. Verz, ki je esenca naše kulture in jezika, bo zamenjalo uradniško sporočilo, da je kajenje smrtno nevarno. A v kontekstu poezije je tudi življenje sámo smrtno nevarno. Po navadi še bolj od kajenja. Prelepljenje Prešerna na filtru 57 se zdi prvovrsten kulturni škandal in to, da ni bila ta cigaretna afera omenjena na osmofebruarski veliki maši v Cankarjevem domu, priča o tem, kako je kultura v dobri finančni kondiciji. Cvet slovenske kulture že dolgo kadi Marlboro.

Rešitev oziroma ohranitev pesnikovega spomina je prišla od tam, od koder je ne bi pričakovali. Pa je vendarle logična in naravna. Ker najhujša groza za naše zdravje, ob alkoholu in cigaretah, seveda, je kava. Prešernoslovje ne pojasnjuje natančno poetovega odnosa do kave, a sredi devetnajstega stoletja ni bil ta napitek v Ljubljani, verjetno pa tudi v Kranju, nič neobičajnega. Predvidevamo, da jo je pil in če smo tako brezčutno razprešernili cigarete, smo dobili vsaj Prešernovo kavo. Pa ne mislimo na zrnje, ki ga je moč kupiti pod Prešernovim imenom, temveč na serijo obkavnih sladkorčkov s Prešernovim likom. Pa ne le Prešernovim. Kavo vam postrežejo in posledično si jo lahko osladkate iz vrečk, na katerih je zbran celoten izbor popularne ikonografije. Pozdravi vas Primičeva Julija, portret pesnika tako ali tako, na drugi strani vrečk pa so natisnjeni posamezni deli sonetov oziroma poezij. Ko sta življenje in kava grenka, ju osladkamo z "življenje ječa, čas v nji rabelj hudi". Povedano na kratko: če bi vsi v državi skrbeli za Prešerna, kot to počnejo čiki in kofe, bi bil tudi odnos do kulture drugačen.

Kar pa zadeva pravičniško uniformiranje cigaretne embalaže, pa se razmišljujočemu vseeno zdi, da so uradniki nasedli cenenemu triku, imenovanemu "Trnuljčičin efekt". Še tako skrit kolovrat na koncu zbode in še tako dolgočasna embalaža ne skrije bistva. Ker težko je najti dovolj verjetno povezavo med bleščavo embalažo in potrebo po kajenju.