Dragan Živadinov, pionir postgravitacijske umetnosti, v Delu razmišlja, da je človeško telo slab koncept.

Drži, se strinjam. Pa ne samo človeško telo, ki je 'le za glivice' ali nasploh bolezni vseh vrst. UG, indijski mistik (?), o katerem sem pisal tule, je špekuliral, da je zavest o sebi, občutek sebstva, najverjetneje samo stara genetska motnja, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Napaka torej. In vsa civilizacija skupaj z znanostjo, tehnologijo, kulturo in umetnostjo je samo izloček (izcedek) sebstva. Vse, k čemur sebstvo teži, še več, vse, kar sebstvo sploh je, je kontinuiteta. Sebstvo se hoče nadaljevati tu na Zemlji, pozneje v nebesih ali v nekem novem ali drugačnem telesu. Tudi razsvetljenje, odrešitev, zlitje z bogom so samo zgodbe, s katerimi sebstvo perpetuira samega sebe.

Ves tehnološki razvoj je samo še en trik sebstva, s katerim ta perpetuira samega sebe.

Do zdaj je imelo človeštvo že kar nekaj odrešenjskih projektov: krščanstvo z drugim prihodom, ko bo prišlo nebeško kraljestvo na Zemljo, komunizem, ki je obljubljal svobodo tu na Zemlji, slišali smo o vesoljcih, ki naj bi nas rešili, pa o tehnologiji, ki bo napredovala do točke, ko bo postala samoobnavljajoča in samorazvijajoča. Tehnološka singularnost je zadnji hit. Zlili se bomo s stroji, živeli bomo (večno!) v strojih.

Nič ne bo. Človeštvo ima implicitno potrebo po sestavljanju odrešenjskih projektov. Ampak vsi odrešenjski projekti do zdaj so propadli, zato bodo propadli tudi tile, ki so še med nami. Seveda je takšna trditev indukcija. Ne moremo vedeti, kaj še bo, morda se pa enkrat vseeno kaj od tega uresniči.

Pravzaprav se zdi, da gre človeštvo skupaj z odrešenjskimi scenariji. Človeštva ni brez odrešenjskih scenarijev. Natančneje, sebstvo in odrešenjski scenariji gredo skupaj. Še več, zdi se, da sebstvo je odrešenjski scenarij.

"Sicer ne razumem, zakaj bi bila ideja razvoja umetnosti problematična."

Živadinov (prav tako v Delu) meni, da umetnost napreduje.

Ideja razvoja umetnosti je problematična. Če znanost temelji na vedeti, temelji umetnost na doživeti. Mogoče je govoriti o napredni ali zaostali vednosti. Je mogoče govoriti o naprednem ali zaostalem doživetju? Seveda ne. V umetnosti ni razvoja. So pa nihanja intenzitete. Mogoče je reči celo tole: vsakič, ko se je umetnost razvijala v smislu napredka (in dvajseto stoletje ponuja kup primerov), je tak 'razvoj' pripeljal v … popolno trivializacijo.