Zgornji stavek bi bil v drugačnem kontekstu časopisnih naslovov verjetno uresničitev pobožnih želja vseh tistih, ki so v zadnjih dneh glasno protestirali proti »šerifu« druge največje mestne občine v Sloveniji. Policisti so junaka le zaščitili, ne pa odpeljali v katero od ustanov zaprtega tipa. Za zdaj iz te moke ne bo kruha. Kljub bržkone najbolj duhovitemu političnem geslu zadnjega desetletja (»Gotof je!«) se Kangler kot klop oklepa svojega položaja, še več, dal se je celo izvoliti za državnega svetnika! Niti na misel mu ne pride, da bi sestopil z občinskega trona, saj, kot pravi, tudi vlada ne odstopi zaradi nekaj deset tisoč protestnikov na Kongresnem trgu.

Nisem dolgo na svetu, vendar ne pomnim tako hitrega in spontanega upora zoper pohlep in korupcijo, kot se je zgodil v Mariboru. Čeprav je v mestu ob Dravi že dolgo tlelo, je bilo potrebnih le nekaj deset oglatih kovinkotov, postavljenih na ravnih odsekih mariborskih vpadnic in ulic, da je Štajercem počil film.

Ne gre le za napačen občutek, da mestna oblast, s Kanglerjem na čelu in radarji na delu, poskuša občane Maribora, vsaj tiste, ki vozijo prehitro, udariti po žepu in polniti občinsko blagajno. Ne gre le za primitiven revolt razjarjenih množic, ki se začnejo obnašati kot razvajeni otroci, ko jim postaviš omejitve. Ne. Radarji so postali simbol upora.

Umiritev štajerskih cestnih dirkačev, četudi povsem legitimna in, drznem si trditi, upravičena odločitev, se je izkazala za kapljo čez rob potrpljenja Kanglerjevih občanov, saj je bila to le še ena od samovoljnih potez župana in njegovih v mestnem svetu. Postopek izvedbe javno-zasebnega partnerstva in postavitve radarjev je pod drobnogledom Računskega sodišča, dokler to ne bo podalo ugotovitev, pa bodo v štajerski prestolnici sodobna jekleno-steklena očesa še naprej merila hitrost. Le iz tedna v teden jih bo vse manj, saj jih junaki nočne kronike pridno zažigajo.

A postavlja se vprašanje, zakaj je Mariborčanom zavrelo šele zdaj, ob uvedbi poostrenega nadzora hitrosti? Zakaj se že prej niso zganili, ko pa je njihov župan v preštevilnih postopkih, preiskavah in nastopa kot glavni igralec multimedijske žajfnice z naslovom »Maribor v mojem srcu (in žepu)«? Zakaj ga ni odneslo podeljevanje občinskih stanovanj, zakaj mu ne pride do živega 150 tisoč evrov nepojasnjenega denarja na ženinem računu, kako je mogoče, ne nazadnje, da kljub vsem »kanglerizmom«, še vedno kraljuje na čelu najlepšega slovenskega mesta?

Preprosto. Ljudje spregledajo šele, ko nepravilnosti in napake zamegljenih, amorfnih, abstraktnih podob dobijo jasne obrise, ko postanejo oprijemljive podobe v fizični obliki. Le redki si namreč konkretno predstavljajo šestmestno številko, ki opisuje določeno vsoto denarja. Položnico, ki jo s priporočeno pošto dobijo v modri kuverti v »kaslc«, pa razume vsak.

Zgodba o mariborski vstaji je torej preprosta. Dokler se narod pita s postanimi floskulami iz cenenega političnega besednjaka, dokler poslušamo sadno-cvetlično retoriko nosilcev političnih funkcij, dokler nasedamo prežvečeni retoriki še bolj prežvečenih mnenjskih voditeljev, bomo pohlevni in tiho. V trenutku, ko bomo začeli poslušati nek drug glas, glas razuma recimo, ki bo temeljil na načelih transparentnosti, pravičnosti, etike, bomo lahko spregledali in spregovorili. Glasno! Ne le v Mariboru.