1. Večji del razstave sestavljajo krajši ali daljši filmi. Tehnično gre za bazične izdelke, po formalni plati so kot banalni 'home made videos'. Vsebinsko? Večinoma gre za enovrstične domislice, posnete s kamero (pa še besedilo je zraven). Problem je v tem, da si je za te reči treba vzeti čas. Fino. Ampak, kaj ko gre za banalnosti, po katerih se opazovalec lahko počuti le nategnjenega.

Nesmisel tega tipa sodobne umetniške produkcije je v specifičnem konfliktu: na eni strani je 'duh časa', katerega bistvo je 'hitri kapitalizem', ko ljudje menda 'nimajo časa'. Na drugi strani je umetniška produkcija, ki gnjavi in utruja prav s trajanjem … Česa že? Popolnih trivialnosti. Kot sem že napisal: 'Statično' Bernardovo Vrtišče iz 1990 je obilje kompleksnih znakov, pa vendar je sliko mogoče 'použiti' v treh sekundah. Izbirajte!

2. Drugi velik del razstave sestavljajo takšne ali drugačne fotke (z besedilom), ki so v tehničnem, formalnem in vsebinskem smislu prav take kot zgoraj omenjene 'gibljive slike'. Vendar so fotke v smislu zgoraj omenjenega konflikta vsaj znosne. Pogledaš jih v treh sekundah, ugotoviš, da gre za banalnosti, in greš naprej.

3. V skupnem seštevku so fotke in filmčki postavljeni v prostor Kunsthausa in na koncu se prav to zdi povsem anahrono. Nenujno. Živimo v času številnih spletnih platform. Filmčke, ki jih omenjam zgoraj, bi lahko naložili na Titubo. Fotke, ki jih omenjam zgoraj, bi lahko naložili na neko drugo spletno mesto. Vse skupaj bi lahko v spletno razstavo povezal kustos. S tem ne bi v vsebinskem in formalnem smislu izgubili ničesar. Tovrstni filmčki in fotke pač ne izgubijo ničesar, če jih gledamo na ekranu. Še več, celo narejene so za na ekrane.

4. Dva izdelka na razstavi, ki pa na ekranu vendar izgubita svojo 'avro', sta črno-beli sliki/risbi Monike Bonvicini. Izdelka dejansko zahtevata razstavni prostor, treba ju je videti 'v živo'.

5. In tako smo pri bistvu paradoksa: kompleksno slikarstvo in kiparstvo sta (še vedno!) edini kategoriji, ki ju je po nujnosti treba razstavljati v galerijah. Pa vendar se prav temu tipu umetnosti kuratorji izogibajo, saj to menda "ni sodobna umetnost." (Kaj pa je po njihovem sodobna umetnost? Saj že veste: skupek trivialnih žanrov. Le da oni tega ne razumejo.) Po drugi strani v galerije tlačijo tisto, kar po svoji naravi fizičnega prostora sploh ne potrebuje. Še več, razstavljati tovrstno produkcijo v galerijah se zdi v dobi spletnih platform popoln anahronizem.

*Nadzor škode