A vsa jutranja sitnoba izgine, ko je zgodnje vstajanje povezano z izletom. Z dogodivščino, novimi doživetji, poznanstvi in srečanjem s starimi prijatelji. V tem primeru ni težko vstati po treh urah spanja. Prejšnji konec tedna smo združili prijetno s koristnim. Mož Andrej, ki je poklicni padalec pri klubu Xtreme Skydiving, je odšel na delo v Las Palmas, polet je imel z Marca Pola. Da se ne vozimo samo sem in tja, poberem še prijateljico Petro in naredimo izlet. Start ob 6-ih, tri kave in nekaj vremenskih sprememb pozneje smo na letališču. Avto pustimo tam, ura parkiranja je 2 evra, in ko Andreja oddava na letalo, se s Petro z avtobusom (11 evrov povratna karta) odpeljeva do Piazzale Roma. Benetke so čudovite, sploh če zaviješ malo stran od glavne turistične žile v bolj prazne ulice in kanale. Tam so tudi cene hrane in pijače do recesijskega žepa prijaznejše.

Napolniva baterije s pašto (kosilo + pijača za dve 26 evrov). Glavni natakar nama suvereno pove da je živel šest mesecev v Jugoslaviji in da je bilo to najboljše obdobje njegovega življenja. Hrana je že na mizi, on pa še vedno obuja spomine na prijazne ljudi in lepe kraje 'tam nekje južno'. Prepustiva ga nostalgiji in se odpraviva na pohod. Večina sledi glavnim smernicam do Piazza San Marco in/ali čez famozni most Rialto. Izogneva se gneči, kjer se le da, in raziskujeva stranske ulice. Bolj prijetno. Pa še toliko prehodiš, da lahko brez skrbi pojeva kakšno sladkarijo, kalorije porabiva v pol ure :-) Ob četrti izložbi res odpičenih usnjenih rokavic sem hvaležna, da sem kartico pustila doma in se s tem izognila skušnjavi nakupa. Vreme je znosno, posedanje na sončku ob kavici ali vinu spada v obvezno aktivnost, čeprav je Petra polna pripomb, koliko kav lahko en človek spije v enem dnevu. Ja, če si kofetar tako kot jaz, kar nekaj.

Benetke sicer obiščem vsako leto v času filmskega festivala na Lidu in sem jih v vseh teh letih dobro spoznala. A še vedno se lahko izgubim v tem labirintu. GPS je bolj kot ne neuporaben zaradi višine zgradb in ozkih calli, a vedno se najde kak prijazen domačin, ki izgubljene ovce vrne na pravo pot. Vmes naju premami še res odličen sladoled, in čeprav ga kupiva na glavni turistični poti, stane kepica 1,5 evra. Najboljši nakup, odličen je. In ne zdaj o cenah zunaj sezone, v Benetkah je vedno sezona. Po še enem postanku za kavo (Petra: pa dobro ženska, a še nimaš dost :-) se vprašam ali je cena kave odvisna od tega, ali si natakarju všeč ali ne. Če odštejem tisto na letališču, ki je itak logično najdražja (2,70 evra), sva vsakič plačali drug znesek. Cene se gibljejo od 1,3 evra do 2,3 evra za belo kavo, tako da se splača pokukati na mini cenik (po navadi je samo eden, ki visi nekje na steni lokala in traja nekaj časa, da ga najdeš), preden se parkiraš na stol. Mesto je kljub večno prisotni koloni turistov čisto, koši in pepelniki so na vsakih nekaj metrov (kot tudi bankomati, se razume, mesto živi od turizma).

Pot na letališče mine brez zapletov in kmalu se že voziva nazaj v Slovenijo. V povezavi s prejšnjo kolumno, na vsej poti sta se mi le dva lepila na zadek in veselo blendala in oba sta imela SLO tablice (pa en Romun je očitno vadil za kak kaskaderski nastop). Miniaturne table me nekajkrat zavedejo okoli Trsta, a po nekaj neprostovoljnih obvozih in Petrinih lekcijah, zakaj moraš gledati table in ne le poslušati GPS-a, sva končno na cilju. Najprej postanek v Portorožu, lahka večerja v Rustiki (20 evrov za dve) in kratek klepet s prijateljem, Mario, vege krožnik je bil fantastičen, na vino pa pridem drugič, ko ne bom vozila :-). Vreme, ki je bilo ves dan prijazno, se obrne, veter in dež sta vse prej kot prijetna popotnica za potepanje, zato opustiva prvotni plan sprehajanja ob morju in se zapeljeva do Pirana, kjer naju čaka stanovanje. Piran mi je od nekdaj pri srcu, en tak zgodovinsko turistični biser, neke vrste domače Benetke ozkih labirintastih ulic, a brez kanalov.

Toda Piran naših srednješolskih dogodivščin je le še spomin. Danes je vse drugače. Razumem, da je majhen in da imajo stanovalci večne boje s turisti za parkirišča, ampak dobim občutek, da so šli iz ene skrajnosti v drugo, namesto da bi naredili kompromis. Saj Piran naj bi tudi bil turistična destinacija, ali ne? Prvi šok so cene parkiranja. Glede na ureditev, lahko kot nerezident pustiš avto le v novi garažni hiši, kjer celonočno parkiranje (10 ur ali več) stane 15eur. Zunaj sezone, prazno mesto, parkiranje pa 15 evrov!? Z minibusom (vsaj ta je za zdaj še zastonj) prideva do Tartinija. Sobota zvečer, vse zaprto in po nekaj minutah kroženja mi uspe najti osamljen koš za odpadke. Za kulturne kadilce ni poskrbljeno, pepelnikov ali ni ali pa so cilj kakega nagradnega lova, če jih najdeš, tako odlično so skriti, da sva odnehali, preden bi katerega našli. Ker sem končno konzumirala dovolj kave, se ustaviva pri enem redkih odprtih lokalov le toliko, da preveriva cene za primerjavo: bela kava 2 evra, kepica sladoleda 1,30 evra. Noč v Piranu ob dobrem vinu (v stanovanju) in klepetu prijetno mine.

Glede na snežni kaos, ki je napovedan za nedeljo, se odpraviva nazaj sredi dopoldneva. Za odlično jutro poskrbi sila zabaven sistem zbiranja in odnašanja smeti. Vrečke se dobijo le v poslovalnici Okolja Piran, zakaj bi turistom olajšali zadeve in jih prodajali v trafikah in marketih? Pol Pirana oddaja stanovanja, niso vsi turisti v hotelu. Po kratki dilemi ali spada vrečka od kave v vrečko za plastiko ali v vrečko embalaže živil, pogasneva luči in se odpraviva na adrenalinski pohod do avta. Smeti po 7. uri zjutraj ni dovoljeno puščati pred vrati, tako da je treba vrečko/e osebno dostaviti do ekološkega otoka na vhodu v mesto. Burja je kar zgodnja, in kot kaže, tudi ona ni jutranji tip, tako je sitna. Med čakanjem na minibus na Tartiniju se zapletem v pogovor z gospo, ki ima s sabo dve cao cao psički, ki sta tako kot moji, mama in hči. Ni treba poudarjati, da pade pasja debata o naših ljubčkih. Pohvala Petri da je mirno počakala, da si pesjanarji povemo vse anekdote. Burja že pošteno dela (domačini je verjetno sploh ne zaznajo, za nas je že orkanska, a poskrbi za nemalo smeha, ko dolgi lasje stojijo navpično v zraku) zato sva veseli zavetja garažne hiše. In spet ne veselo presenečenje, ko želiva plačat parkirnino. Avtomat sicer ima režo in tipkovnico za kartice, a ne dela. Na bankomatu sva lahko dvignili le 50 evrov, ker ni imel manjših bankovcev in nedeljsko jutro v marcu okoli Fornače spominja na prizor iz filma Dan potem. Na srečo naju iz zagate reši par, ki je pravkar parkiral. Še enkrat hvala! Brez njiju bi verjetno čakali do ponedeljka. Konec izleta, malo bolj praznih žepov, a spočiti in polni energije se odpeljeva domov. Od Pirana do Ljubljane me na cesti nihče ni spravil ob živce. Verjetno zato, ker je bila prazna.

P. S. Vem, da ni čisto umestna primerjava svetovne turistične destinacije z našim malim Piranom, a vseeno. Ali si turistični kraj ali pa nisi. In če si, zakaj se trudiš pregnati obiskovalce?