Vladajoča koalicija je potemtakem precej priljubljena. Pred dnevi so zaradi mizernih plač množično stavkale pomočnice vzgojiteljic. Pristojni minister jim je pritrdil, da so plačna nesorazmerja res neupravičena, a obenem pravi, da bo treba na spremembe počakati, saj da morajo poprej rešiti vsa plačna nesorazmerja.

Pred tedni je vlada sprejela davčno reformo, ki zadeva deset procentov najbolje plačanega sloja zaposlenih - ta bo na račun manj plačanega davka kar občutno povečal svoje zaslužke. Tu premier in njegova ekipa ni uporabila istega kriterija in dejala: nižje davke bomo uvedli za vse, ne samo za najbolje plačane.

In kako oblast upravičuje dejstvo, da privilegira najbolje plačane? Pravi, da so najbolj produktivni del gospodarstva. Kar je v veliki meri nonsens, saj se bodo s tem ukrepom občutno povečale plače za ministre, poslance, župane in druge državne funkcionarje. Po tej logiki bi država doživela pravcati razcvet zgolj na račun tega, da bi politični eliti podvojila zaslužke.

Toda ravnanje vlade implicira še nadaljnjo misel: v državi je smiselno nagrajevati samo tiste z najvišjimi zaslužki. A takšno sklepanje izniči 90 odstotkov zaposlenih, za katere meni, da je čisto vseeno, koliko so plačani. Novinar, kuhar, tehnik, inženir, učitelj, skladiščnik in šofer so poklici, ki so po tej logiki neinovativni in ne premorejo sposobnosti za doseganje večje delovne uspešnosti. Eklatantno žaljenje večine prebivalstva.

In reakcija ljudstva? To po anketah sodeč še ni opazilo, da vlada z davčno reformo nagrajuje le najbolje plačani sloj v državi, večino pa postavlja kot anemično gmoto, ki ni nikakršen faktor uspešnega gospodarstva.