... gradbeni material, številna zdravila in medicinski pripomočki, nadomestni deli za industrijo, deli za obnovo uničenega ali dotrajanega kanalizacijskega in energetskega omrežja, sadni sokovi, higienske potrebščine, številne vrste hrane kot, denimo, posamične testenine in čokolada, gorivo, kmetijsko orodje, gnojila, semena, igrače, žimnice, kuhinjski aparati, metle, kante za smeti, čistila, brisače, obleke, voščenke, knjige, glasbeni instrumenti ...

Izrael je začel uveljavljati postopno zaporo Gaze takoj po zmagi Hamasa na palestinskih splošnih volitvah 25. januarja 2006. Oblast v Tel Avivu je nemudoma zamrznila prenos sredstev palestinskim oblastem (ta se naberejo z naslova obdavčitve blaga, ki potuje na palestinski trg prek izraelskih pristanišč, in predstavljajo velik odstotek palestinskega proračuna). Po spopadu med glavnima gibanjema Fatah in Hamas junija 2007, ko je zadnji prevzel popoln nadzor nad Gazo, pa je Izrael to območje skoraj hermetično zaprl za pretok ljudi in blaga.

Načrt za popolno zaporo Gaze je nastal že leto prej na obrambnem ministrstvu. Izraelski organizaciji Giša je oktobra 2010 na podlagi zakona o dostopnosti informacij uspelo pridobiti tajne dokumente omenjenega ministrstva, v katerih so navedeni matematični izračuni, koliko časa je potrebnega, da prebivalstvu v Gazi zmanjka vseh osnovnih zalog, nujnih za preživetje, oziroma, kot je zapisano, "da mu zmanjka zraka". Gre za glavni dokaz, da zapora Gaze pomeni kolektivno kaznovanje prebivalstva, kar je v nasprotju z mednarodnim pravom. Zaporo Gaze je mogoče v tem političnem okviru opisati kot počasno, brezčutno davljenje tamkajšnjega prebivalstva.

Čeprav Tel Aviv uradno še vedno vztraja, da je zapora naperjena izključno proti Hamasu, celo najvišji izraelski politiki sami javno priznavajo, da je zapora pravzaprav namenjena palestinskemu ljudstvu. Prejšnji premier Ehud Olmert (2006–2009) je po navajanju številnih izraelskih medijev dejal: "Prebivalcem Gaze ne bomo dovolili, da živijo udobno in prijetno." Glede konkretnih posledic zapore pa je še dodal: "Kar se mene tiče, lahko ljudje tam hodijo peš." Obleganje Gaze se seveda nadaljuje tudi pod sedanjim izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem, ki do zdaj ni pokazal tako rekoč niti trohice razumevanja za trpljenje Palestincev.

Verski in vojaški voditelji medtem Palestincem odkrito grozijo z izginotjem. Tako je eden najbolj vplivnih rabinov Mordečaj Elijahu v odprtem pismu Olmertu leta 2008 zapisal, da "ni popolnoma nobene moralne prepovedi glede nediskriminatornega pobijanja civilistov med potencialno vojaško operacijo v Gazi". Mordečaj je leta 2010 umrl zaradi starosti (pogreba se je udeležilo več kot 200.000 Izraelcev), njegovo delo sejanja sovraštva in groženj pa nadaljuje njegov sin Šmuel Elijahu, ki je prepričan, da bi moral Izrael pobiti tudi do milijon Palestincev v Gazi. (V Gazi na 370 kvadratnih kilometrih živi že 1,7 milijona ljudi, od tega jih je več kot polovica otrok.) Namestnik obrambnega ministra Matan Vilnai jim je leta 2008 zagrozil s holokavstom, zadnja izraelska vojaška operacija proti območju (14.–21. december 2012) pa je imela po besedah notranjega ministra Elija Jišaja "cilj Gazo poslati nazaj v srednji vek." Jišaj prihaja iz rasistične, ultraverske stranke Šas, pripadniki katere Palestince javno označujejo za "dvonoge živali" in "kače, ki jih je treba pobiti", boga pa pozivajo, naj "uniči vse Arabce".

Zapora in vojaško obleganje sta Gazo, ki jo lahko razumemo kot največje koncentracijsko taborišče v vsej zgodovini tovrstnih zločinov zoper človeštvo, pahnila v stanje stalne humanitarne krize na vseh področjih. V tokratnem Globusu, posnetem v Gazi, vam bomo pokazali, kakšne so razmere, v katerih živijo eni najbolj izoliranih prebivalcev na svetu, kaj je takšne razmere ustvarilo in kakšne so njihove posledice.