Najbrž delam slabo, ker podpiram izvrstno medijsko znamko, kot je Val 202, Prvi program z izjemno raznoliko ponudbo vsebin, ki jo moram praviloma omejevati, in najbolj poslušane in kredibilne informativne oddaje v Sloveniji. Ker ob omembi regionalnih Radia Koper in Radia Maribor ne pomislim na ukinjanje, ampak na to, kaj že več kot 70 let pomenita v svojem okolju, pri Radiu SI pa, ker prepoznavam njegovo dodano vrednost za slovenski medijski prostor. Gotovo delam slabo, ker podpiram Program Ars in zapravljam denarje za to, da naši družbi odpira obzorja, širi duha in jo uvršča med medijsko in duhovno bolj kultivirane družbe.

Ker na Radiu Slovenija sistematično vzdržujemo skrb za jezik, izobražujemo govorce, vztrajamo pri standardih lepe slovenske govorjene besede in tega ne delamo pro bono. Slabo.
Razmišljam. Delam slabo, ker menim, da se RTV mora spremeniti, vendar ne s političnim kladivom v državni aparat, ampak v bolj agilno sodobno medijsko ustanovo. A s premislekom, vizijo in s sodelovanjem ustanovitelja, ki bi jo poskušal – bog ne daj – podpreti, ne pa populistično rušiti. Tistega ustanovitelja, Republike Slovenije, utelešene v vsakokratni vladi, ki se ne zaveda tega, da je upravitelj in garant javnega dobrega, svoje 'lastnine' pa se praviloma zave samo takrat, ko je treba kritizirati kritične vsebine v informativnem programu. Vse preveč zahteven se za tega upravitelja zdi razmislek, da se vsak 'lastnik do svojega podjetja' obnaša odgovorno, ima strategijo razvoja, ne pa strategije pokopa. Če pa že je tako, potem naj to vsaj jasno in glasno in naravnost pove, predstavi naj jo javnosti, ne pa da svojo strategijo kadrovsko propagandnih ambicij udejanja s tvitmacolami, napadi in kritikami, ki jih utemeljuje z enakimi floskulami, kot jih slišim za prvim šankom. Se je treba racionalizirati, ziher je še dovolj prostega teka, jih je preveč …!

V vaši službi in organizaciji, tudi v javnem sektorju, pa so vsi polno obremenjeni, pri vas ne prihaja do zdrsov, vsi ljudje so nad službo samo in vedno navdušeni ter nadpovprečno obremenjeni. In pri nas ni seveda čisto nič drugače.

Kar je najhuje, podobne floskule na tej funkciji v letu in pol poslušam že od druge vladne garniture, prej pa sem jih 13 let posredno kot odgovorni urednik … In seveda delam slabo, saj vendar v vseh teh letih nisem dosegel, da bi Slovenija enkrat imela sodobno in razvojno naravnano medijsko zakonodajo, zares usmerjeno k javnosti. Vlade pa jo vse po vrsti bodisi prikrajajo po svojih ozkogledih političnih interesih bodisi se je niso sposobne niti pošteno lotiti, kaj šele učinkovito posodobiti. Vse pa želijo biti v medijih – lepe, ene precej, druge še bolj. Zato politiki hitro povedo še kakšno bolj kritično na naš račun, kot je to, da lažemo, recimo to, da maskerka ni dovolj hitro naličila politika pred oddajo, kar je huda napaka, se strinjam. Zlasti ko se pogovarjamo o višini RTV-prispevka in prihodnosti javne radiotelevizije.

Ampak če se vrnem k ponarodelim, a gotovo utemeljenim kritikam RTV izza šanka. Začuda nič niti približno takega ne slišim, ko nas desetine zunanjih organizacij, interesnih skupin, avtorjev, nagovarja za sodelovanje, ki ga nikjer drugje ne morejo dobiti. Tako kot kakovostne tovrstne produkcije ne. Začuda se zdaj skoraj nihče ne oglasi, da bi zgolj na glas povedal ali napisal samo tisto, kar poslušam ure in ure na najrazličnejših sestankih z zunanjimi partnerji: samo vi to lahko naredite, vi ste naš naravni partner, samo vi skrbite za to javnost in vsebine v javnem interesu in še in še, če izpustim laskave pridevnike o pomenu javnega radia in javne RTV, s katerimi garnirajo svoja pričakovanja. Upam si pomisliti, da zdaj že delam čisto malo bolje, ker odslavljam partnerske projekte z najrazličnejšimi institucijami, ki so zunaj naše najožje, najosnovnejše dejavnosti. S takimi zakonskimi obeti na mizi bi bilo neodgovorno zagotoviti, da jih bomo izvedli. Čeprav bo del javnosti zato ostal brez vsebin, organizatorji brez promocije, del slovenskih ustvarjalcev pa brez prihodka.

Delam slabo, ker plačujemo stotine ustvarjalcev, glasbenikov, igralcev, organizacij, društev, tudi njim dajete kruh, spoštovani plačniki RTV-prispevka, vsaj del kruha. Kako naj si sicer razlagam drugače, da se vsake toliko najde kakšen umetnik, ki od nas pričakuje, ne, zahteva nastop v naših programih, ker ima pravico do honorarja – ker plačuje RTV-prispevek. In seveda delam slabo, ker zagovarjam kakovostne standarde, skratka, da vseh in vsega pač ne moremo objavljati v etru javnega radia, pa četudi to za koga pomeni eksistencialno stisko.

Delam zelo slabo, ko verjamem, da se Radio Slovenija mora spremeniti, in se tudi spreminja, skupaj z RTV. Verjetno se spreminja prepočasi. Bolj in hitreje in bolje in laže bi se spreminjal, če bi bili odvisni samo od sebe, pa ni tako. Spreminjanje in razvoj sta ključno odvisna od tistih, ki narekujejo osnovna pravila igre, od politikov, torej tistih, ki – absurdno – najbolj udrihajo po nas. Nikoli pa nihče ne pove, da nosijo enak, če ne večji del odgovornosti prav oni. Škarje in platno imajo prav toliko v rokah, kot mi na RTV Slovenija. Bolje rečeno, škarje zadržujejo, platno pa mora ne glede na reze po njem, prebadanje, puščanje na soncu ohranjati lepo, enako veliko sliko, a se ob tem seveda restavrirati, pardon, racionalizirati – sámo. Še več, vse skupaj spominja na položaj, ko nate obešajo kamen za kamnom, ti pa moraš plavati. Racionaliziraj se! Optimiziraj se! Plavaj konkurenčno, čeprav z zvezanimi rokami, plavaj, da boš zmagovalen, da boš kakovosten in da te bodo ljudje imeli radi. Ali te ima rada politika, s tem seveda nima nič opraviti.

Spoštovana javnost, delam slabo. Morda bi delal bolje, če bi se racionalizirali tudi tisti, ki me kot del RTV najbolj kritizirajo, in opravili svoje delo v vlogi ustanovitelja tega javnega zavoda. Redefinirali bi, kaj javnost od javnega RTV-servisa potrebuje in kaj pričakuje, zakaj je to dobro za prihodnost naše družbe, potem pa bi za to ustrezno odmerili denar. Tega tako ali drugače samo dovolijo vzeti neposredno iz žepa prebivalcev. Niti stroškov pobiranja tega prispevka jim ni treba zagotoviti v proračunu.

Najmanj, kar bi pričakoval od ustanovitelja, pa je to, da bi svojo veliko skrb za javno radiotelevizijo, naj bo še tako kritična do RTV, javnosti predstavil celovito, vključno z lastno odgovornostjo in objektivnimi okoliščinami, ki bi jih tudi javnost hitro razumela. Ne pa na Twitterju in ne s šankkritikami, ki držijo enako za RTV kot za številne druge ustanove in za politiko. Ste se kdaj vprašali, koliko politikov je preveč? In koliko vas stanejo oni? Ne, ne, v politiki so vsi enako nadpovprečno učinkoviti in do konca racionalizirani.

Če bi ustanovitelj želel RTV Slovenija zares izboljšati in 'optimizirati' v dobro javnosti, medijske zakonodaje ne bi spreminjal po skrivalnicah, v katerih z največjo medijsko hišo v državi ne želi spregovoriti niti besede. Če odmislimo kamenjanje prek Twitterja in kritike na daljavo. Resorni minister nam na sestanku ne pojasni niti črke o vsebini načrtovane prenove medijskih zakonov. Ko pa jih končno dobimo v enotedensko javno razpravo, ugotovimo, da vam za teh istih 12,75 evra iz naše hiše lahko po novem ponudimo – več oglasov. Dobite pa še vsebine v nekih drugih medijih – katerih, ne moremo vedeti, o tem ne boste odločali vi, o tem ne bomo odločali mi, na njihovo financiranje ne boste imeli vpliva, pa mi tudi ne. Najbrž še dobrega vpogleda ne. Zdaj pa me kot direktorja na tej osovraženi RTV lahko v vsakem trenutku kateri koli prebivalec Slovenije kliče na zagovor dobesedno zaradi vsake objavljene besede, za 12,75 evra. In s tem pravzaprav nimam nobenih težav, ker delam – slabo, kakopak – v službi javnosti.

Je v službi javnosti tudi moje pričakovanje, da bo ustanovitelj RTV Slovenija, primerljivo z zasebnim sektorjem – lastnik, sodeloval tudi pri odpuščanju sodelavcev? 200, 300, 500 kolegic in kolegov? Nekaj imen bi se mu gotovo hitro zapisalo, preostalo pa bo na 'slabem vodstvu' RTV Slovenija, ki je odgovorno za čisto vse, razen za odmerjanje proračuna, pri tem se vodstva nič ne vpraša. Ta naj bi se zdaj zmanjšal za 13 milijonov evrov, z dosedanjo podhranjenostjo in posrednimi učinki nove zakonodaje je to zagotovo vsaj 20 milijonov evrov manj na leto. Menedžerji, dobrodošli! Plača je mamljiva, skoraj 4300 evrov bruto, neto pa, saj veste, skoraj pol manj. Dodatkov, žal, ni, tudi če boste dobro, ne slabo vodstvo. Razen morda v primeru epidemije.

Ne razumem, ampak zagotovo gre tudi v sklop mojega slabega dela: kako ni nobenega špetira, ko vam zavarovalnica meni nič tebi nič pošlje dopis, da so se že-zaradi-nekih-okoliščin-in-spremenjenih-razmer dvignile tarife za par evrov; položnica priložena, z novim zneskom. Prosim, ne odgovarjajte, da ne gre za vaš denar. Koliko vpliva ste imeli na to? Kako veste, kako dobro oz. kako slabo morda delajo? In ali so se že racionalizirali do obisti?

Mimogrede, RTV-prispevek je od leta 2012 enak, čeprav se je od takrat nabralo zelo-veliko-spremenjenih-okoliščin, ki močno vplivajo na naše poslovanje.

Razmišljam: zagotovo delam slabo, ker ne morem izničiti sprejetih odločitev vlade, ki nam je skozi leta nalagala dodatna finančna bremena, ne da bi za to zagotovila sredstva, hkrati pa nam žuga, naj se racionaliziramo.

Slabo je tudi to, da ne vem, v katerem javnem zavodu bi 15 odstotkov manj odmerjenega proračuna pomenilo le "z nekoliko manjšimi sredstvi zagotoviti enak obseg programov", kajti če tako reče prvi minister, drugače pač ne more biti. A zdaj že veste, zakaj slabo delam?
Ker imamo tudi v našem zavodu javnega sektorja Gaussovo krivuljo zaposlenih in v njem ni le desne polovice, torej samih nadpovprečnih in nadučinkovitih ljudi, kar gotovo velja za politike, javne funkcionarje, vse druge zavode v državi, železnice, ministrstva, ipd.

Ker z ljudmi ne delamo kot s starimi cunjami in jim v zadnjih tednih kariere ne grenimo življenja z dodatnimi in nemogočimi nalogami, samo da bi se, kljub bonitetam, ki jim pripadajo, če delajo naprej, odločili upokojiti. In bi tako zmanjšali prekleto število zaposlenih na tem zavodu.

Domala vse vrste stroškov, ki so odvisni od nas, razen stroškov dela redno zaposlenih (v javnem sektorju!), smo na Radiu Slovenija zmanjšali. Število zaposlenih je v enem letu za 5 odstotkov manjše, Radio Slovenija pa je v zadnjih dveh letih povečal doseg za več kot 50.000 poslušalcev. Slabo, ker imamo dva med štirimi najbolj poslušanimi radijskimi programi v Sloveniji? Empirično, ampak zagotovo slabo.

Slabo delam, ko pregledujem čisto vsak strošek, ker se spotikam ob količino porabljenega papirja, ker zahtevam reorganizacijo, odziv, spremembe, rešitve. Prav tako zagotovo ni dobro, ko zagovarjam in branim urednike, ki dobro in veliko delajo, pa tudi, ker novinarjem, voditeljem, urednikom ne naročam, naj hvalijo vlado, ampak od vseh zahtevam, da delajo profesionalno, kritično, ne pa navijaško.

Ampak niso vprašanje posleki, jemci, venierji, šavki, levstki, pukli ali … štularji, ampak vsi tisti poslušalci in uporabniki vsebin, ki jih z ekipami teh kolegov nagovarjamo. Če kdaj, se je med koronaepidemijo pokazalo, da jih nagovarjamo dobro, celo odlično. Z vsemi napakami vred, ki nam jih ni težko priznati.

Slabo delam, ker predlagam disciplinske ukrepe, če se ne spoštujejo profesionalni standardi, če sodelavci kršijo poklicna merila, če ne upoštevajo racionalne porabe sredstev. In sodelujem pri prijavah, pripravah, vodenju evropskih projektov, da bi vam za tistih vaših in naših 12,75 evra lahko ponudili čim več in čim boljšo vsebino.

Čisto gotovo pa delam slabo, ker zagovarjam javno radiotelevizijo, profesionalno novinarstvo in dialog, globoko sem prepričan, da sodobne družbe krvavo potrebujejo javne medije in tudi nasploh močno medijsko krajino. Drugače se pohod vsebinske praznine in poneumljene agresije skupaj z globalnimi ponudniki medijskih vsebin in digitalnimi platformami, ki jih javnost zanima samo toliko, kolikor jim prinaša dobičke, ne more dobro končati.

Razmišljam. In sem miren. Ker bodo drugi vse to in še marsikaj z lahkoto spremenili čez noč, naredili hitreje, učinkoviteje, skratka – bolje.

Zakaj jaz delam slabo, pa zdaj že veste.