V javnosti se je govorilo: "Učitelji imajo kar naprej počitnice." Seveda so bili učitelji na izobraževanju, na strokovnih konferencah, pripravljali so letne in dnevne načrte, izdelovali didaktični material, urejali učilnice, načrtovali dejavnosti, pripravljali projekte, izmenjavali primere dobrih praks, kritično vrednotili novosti, prilagajali ... a to jih ni omajalo v njihovem prepričanju. In so nam uvedli doprinos ur za nedopustniško proste dni. In evidenco delovnega časa, EDČ.

V javnosti se je kričalo: "Učitelji delajo le od 8.00 do 12.00 in vsake dva mesece imajo počitnice!" In nadzora željna država je popustila. Delovnik učiteljev mora biti 8 ur in počitnice niso za njih, temveč za otroke. Revizijsko poročilo Računskega sodišča je očitalo ministrstvu, da ni bilo učinkovito pri urejanju delovne obveznosti učiteljev in da dela, ki sodijo v delovno obveznost, niso bila jasno določena. Zadevo je treba sistemsko urediti!

Pa so se usedli skupaj tisti, ki si niti slučajno ne predstavljajo, kaj vse so v zadnjem desetletju naložili učiteljem kot delovno obveznost, in tisti, ki učitelje sicer zagovarjajo, a tudi ne poznajo dovolj specifike učiteljevega dela. Nastalo je skrpucalo, ki ni le odraz nepoznavanja področja, temveč tudi mojstrstva v sprenevedanju. Nastal je EDČ v treh stebrih. A je nedorečenost povzročila še večje razlike med šolami, kot so bile prej, veliko slabe volje, preračunavanja in – tisto, kar je najbolj žalostno – zaposlili so učitelje od sredine avgusta naprej s preštevanjem ur in minut delovnega časa, namesto (recimo) z iskanjem inovativnih učnih pristopov in ukvarjanjem z otroki. In to kljub temu, da je učitelj pravzaprav najbolj nadzorovan delavec. Nadzorujejo ga učenci, starši, ravnatelj, delodajalec (MIZŠ), babice in dedki, sosedje, trgovci, branjevke, frizerke ... Da niti ne omenjam, da učitelj ne more neopaženo manjkati, dnevno se od pet- do šestkrat registrira v dnevniku, niti ne more zamujati, obsedeti v zbornici, si vzeti svoje pol ure, ker bi zaradi vreščeče mladeži to slišala cela šola, ali oditi za eno uro na malico, ker bo delo itak počakalo.

Najnovejši umotvor normiranja učiteljevega dela v treh stebrih je še vedno tako nedorečen, da poleg preštevanja ur in minut prinaša le veliko slabe volje in nenehne primerjave med šolami. Že res, da mi priznava neenakomerno razporejen delovni čas in mi omogoča tudi delo zunaj zavoda, recimo doma, a mi tega ne priznava kot delo na domu (kjer za službo uporabljam svoja sredstva: svoj računalnik, svoj tiskalnik, svoje liste, flomastre, lepila, da ne govorim o drobnem materialu, ki ga za izdelavo didaktičnih pripomočkov kupujem iz lastnih sredstev, pa svojo elektriko, ogrevanje, čiščenje ...). Niti mi ne pripadajo dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času (čeprav imam v bistvu deljen delovni čas in velikokrat tudi nočno delo). In zakaj potemtakem ne opravim vsega dela na delovnem mestu? Ne, rajši se ne bom spuščala v podrobno opisovanje delovnih razmer, saj bi prikaz realnega stanja pravzaprav mejil na neverjetno in si ga v svetlih, klimatiziranih in lično opremljenih pisarnah, kjer tajnici naročiš, naj "ne motijo", niti ne predstavljajo.

Vsak učitelj ve, kaj je poleg učne obveznosti njegova delovna obveznost. Vseeno bi moralo biti, kdaj in kje jo izpolni, da je le delo pravočasno in kakovostno opravljeno. Tudi med počitnicami in dopustom, kot to in tako delamo že ves čas. Kdor koli je ali bo poskusil popolnoma normirati učiteljevo delo, bo res kratko potegnil. Ko bo učitelj delal samo tisto, kar mu bosta država in družba v obliki delovnih ur in minut priznali, bo slabo za vse. Izjemno slabo. Ne le, da bo kup dejavnosti neuresničenih, ugasnil bo tudi žar in zanos, ki ga že sedaj le stežka zberemo skupaj. Ko bo učitelj hodil samo še v službo, bo na izgubi celotna družba. Ampak takrat bo prepozno.

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}