Ne ugovarjati, ne predlagati, ne ocenjevati, skratka oni so nedotakljivi. Ja, nedotakljivi tako doma kot po svetu. Zakaj? Ne znam odgovoriti. Preprosto so znali vzpostaviti tako stanje, tak vzorec vedenja, ki se prenaša iz roda v rod. Če bi ugibal, bi morda zapisal, da zaradi tega, ker od njih nekaj pričakujemo, da so oni tisti, ki nam na poseben način krojijo usodo. Smo morda od njih odvisni? Zelo na hitro se mi zdi primerna primerjava z zdravniki. Preprosto nas je nečesa strah in smo ubogljivi, vodljivi. Podrejeni.

Zakaj tak uvod? Zato, da bi morda kdaj le izvedel, zakaj na slovenskih športnih tekmah tisti, ki vodijo sodniške organizacije, na pomembne tekme (res jih ni veliko) pošiljajo sodnike, ki tako ali drugače niso usposobljeni za tako zahtevne tekme. Povod je v tem primeru sodnik na ponedeljkovem derbiju v Mariboru, ki kljub odpustkom preprosto še ni zrel za tekmo, ki je edini pravi derbi v slovenskem nogometu.

V tem primeru sploh ni pomembno, kdo je na koncu zmagovalec, pomembno je dejstvo, da imamo v Sloveniji najmanj dva ali pa celo več sodnikov, ki so v preteklosti dokazali, da so na višji, precej višji kakovostni ravni. Morda lahko kdo nasprotuje mojemu splošnemu prepričanju, zagotovo pa ni nikogar, ki bi me prepričal, da recimo Skomina, Jug ali celo morda kdo drug, ne bi naloge v Mariboru opravila bolje.

O čem pravzaprav razmišljajo tisti, ki odločajo, kdo bo sodil na tej ali drugi tekmi? Če bi se postavil v njihovo kožo, bi morda bil edini argument za tako odločitev, da ponudijo priložnost nekomu, ki se mu obeta uspešna nadaljnja pot in mora nabirati izkušnje. Seveda pod pogojem, da bo svojo nalogo opravil na visoki ravni, ravni, ki jo zahteva tekma sama. Derbi je zagotovo tekma visoke kakovosti in zahtevnosti. Za Slovenijo pa še posebej velja, da moštvenih derbijev res ni veliko in zato tudi ne pridejo v poštev nekatere primerjave s tujino. Na primer: v angleškem prvoligaškem nogometu imajo v enem samem kolu toliko derbijev, kolikor jih ima slovenski v celi sezoni.

Bolj ko razmišljam, drugega poštenega razloga za tveganje z manj izkušenim sodnikom ne poznam. V konkretnem primeru odločitev po mojem mnenju ne ustreza nobenemu pravemu merilu. In kar je najpomembneje: kakšna in čigava je odgovornost? Odgovor je preprost: praktično odgovornosti ni in nihče ni odgovoren. Ja, tu je vsaj zame osnovni problem. Vem, da mi bodo v posameznih sodniških organizacijah pod nos pomolili najrazličnejše pravilnike, v katerih je res zapisana tudi odgovornost. Toda tokrat še kako velja, da je opredeljena za sodnike, ne pa za tiste, ki vodijo sodniške organizacije. Seveda, tu in tam bo kakšnega sodnika doletela kazen, sodniškega funkcionarja pa zagotovo ne. Roko na srce, sodniki, tokrat bom malce posplošil, pa raje ubogajo kot nasprotujejo "šefom". Pa tudi posamezni predsedniki panožnih zvez se ne vtikajo radi v delo sodniškega dela.

Glede na dejstvo, da je v slovenskem ekipnem športu res malo pravih derbijev, bi moralo veljati pravilo, da te tekme sodijo najboljši. V sedanjem času jih res ni težko najti. Nogometne Skomina in Jug, rokometne Sok in Lah in še bi lahko našteval po posameznih športih. Je pač tako, da so najboljši in po svoje največje zagotovilo za dobro opravljeno delo. Ne priznavam recimo morebitne obrazložitve, da je Skomina že prevečkrat sodil obračune Olimpije in Maribora, da morajo priložnost dobiti tudi drugi in tako naprej. Soditi morajo najboljši in pika! Ko omenjeni ne bodo več najboljši (to je glavna naloga sodniških selektorjev), naj spet izberejo najboljše in njim zaupajo tako odgovorno nalogo, kot je sojenje na derbiju. In tako naprej do konca sveta. Vedno!