Eno gre z drugim, skratka. Gre za neke vrste propagando, od katere imajo nekateri koristi. Kdo, tega ne vem, pa tudi mediji mi ne znajo postreči s to informacijo. Je pa res, da ravno zaradi tega dogajanja malce bolj spremljam medije. In tako se mi je pred dnevi, ko sem moral službeno v Maribor, utrnila zamisel, kako bi se lahko JAZ okoristil na račun stanja v državi. Lahko bi širni Sloveniji oznanil, da sem JAZ tisti, ki organizira proteste, da sem JAZ tisti, ki gre do navijaške skupine in priskrbi pirotehniko, JAZ sem tisti, ki skriva granitne kocke, in JAZ sem tisti, ki da znak za začetek akcije. JAZ sem vodja ekstremne skupine.
Kaj bi se zgodilo?
Poglejmo en možni scenarij: zaprli bi me. Kakšen dober mesec, največ dva in pol, bi presedel na Povšetovi. Demonstracije bi se brez mene nadaljevale in vladajoča klika bi morala popustiti pod pritiskom množice, ki bi vzklikala parole "Free Dušan Čater!", "Čatra za predsednika!", ljudje bi v rokah držali transparente, na katerih bi bil narisan naš simbol Triglav, med njegovimi vrhovi pa moji začetnici DČ, Kreslin, Predin in Lovšin bi prepevali: "Dušan Čater za vedno in!" in podobno.

Po izpustitvi iz pripora bi postal disident. Bil bi gost na vseh možnih televizijah v 'prime time' terminu, priučil bi se nekaj množici všečne artikulacije, ki bi ob gromkem aplavdiranju netila iskro za iskro. Napisal bi nekaj knjig z družbeno angažirano tematiko, kot recimo, da v neki cerkvi bogu za hrbtom zvoni … Pobral bi vse možne nagrade v državi. Glas o meni bi šel tudi prek naših meja, pa bi kaj hitro začel razmišljati še o Nobelovi nagradi, češ, časi so dovolj viharni in jaz sem tisti, ki se zavzema za boljši jutri na tem koncu sveta. Nastala bi knjiga, seveda spet družbeno angažirana, z naslovom Ljubezen v času granitnih kock ali nekaj podobnega. Premišljeno bi se lotil, ja … Na novo ustrojena država bi mi seveda takoj ponudila kakšen resor, jaz pa bi po tehtnem premisleku sprejel dobro plačano službo z bore malo dela, recimo mesto urednika na kakšni stari in priznani založbi … Če bi se slučajno kdaj zgodilo, da bi pozabil oddati program in bi zato moja založba izpadla iz programa subvencij, bi lahko poklical kulturnega ministra, se izgovoril na veliko dela in da saj razume in blablabla, in hitro bi se našlo nekaj rezervnih sredstev zame in za mojo založbo, zaradi česar bi brez denarja ostalo nekaj drugih pravočasno oddanih programov. Imel bi zveze, jasno. Bil bi član marsikatere akademije … Preskrbljen in brez skrbi do konca svojih dni. Z leti, ko bi se stvari in strasti pomirile, bi bil tisti, ki bi zavaljen v naslonjač svoje pisarne nove hujskače miril, da je treba zadeve premisliti, da naj ne gredo brezglavo v proteste, da je treba biti previden ipd. Zakaj bi karkoli spreminjal, če pa imam status disidenta?

No, vendarle je tole samo ena inačica možnega razpleta dogodkov. Možnih je veliko več in niti najmanj niso tako optimistični. Časi so drugačni, zato bi samo še povzel besede predsednika iz tistih boljših časov, ko je ta rekel: "Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan."