Trener juda Marjan Fabjan je pred dnevi Damjanu Zorcu v oddaji Nedeljski gost na Valu 202 povedal že dobro znano dejstvo o domovanju svojih varovancev, ki se z vseh največjih tekmovanj kot po pravilu vedno vračajo z (vsaj eno) medaljo: "V radiusu 15 kilometrov so se zgodili skorajda vsi največji slovenski rezultati v judu. Od tu prihajajo ti ljudje, ki so normalni, povprečni državljani."

Kako je mogoče, da večina najboljših slovenskih judoistov prihaja iz tako neverjetno miniaturnega bazena? V okolici Celja so zrasli judoistični šampioni, na Jesenicah mojstri ploščka, v Črni na Koroškem sedem olimpijcev v zimskih športih, v Radovljici toliko izvrstnih plavalcev? In še bi lahko našteval, pravzaprav ima skorajda vsak malo večji kraj svojo povezavo s športom.

Ukvarjanje z določenimi športi je seveda pogojeno z okoljem. Tako ni čudno, da toliko dobrih alpskih smučarjev prihaja iz Kranjske Gore in njene okolice, Črne na Koroškem in podobnih večjih (ali manjših smučarskih središč). Drugi vzrok pa tiči v posameznikih, ki so s svojo vizijo in trmo premikali gore, posadili seme, ki zdaj klije številne uspehe in ustvarja tradicijo.

Tako bi bil seveda povsem napačen sklep, da so, denimo, v okolici Celja rojeni številni judoistični talenti. Morda še najbolj poveden del zgornjega citata je, da so to "normalni, povprečni državljani". Urška Žolnir je edina slovenska olimpijska prvakinja (v posameznih športih), zato po tem merilu seveda nikakor ne more biti povprečna Slovenka. A Fabjan je seveda govoril o potencialu. Nadarjenost je lahko osnova, a brez dela vrhunski uspehi lahko ostanejo v domeni sanj.

Fabjan je to konkretno razložil: "Delo je v vseh športih na prvem mestu. So športi, v katerih je potreben določen talent. V borilnih športih ni samo zunanji videz, tu je tudi srce, notranjost, borbenost, ki ga spoznaš šele, ko daš človeka na blazino, šele takrat vidiš, ali je iz pravega testa. Vsak človek ima v sebi nekaj, nekateri imajo moč, nekateri dobro psiho, so fizično močni, je treba v njem najti tisto, s čimer bo lahko zmagoval."

Fizične predizpozicije so seveda pomembne (si predstavljate dvometraše, ki bi bili vrhunski telovadci, ali pa 160 centimetrov visoke športnike, ki bi sodili med najboljše košarkarje na svetu?), toda osnovna ideja je jasna. Številni uspešni športniki radi poudarjajo, kako majhen odstotek njihovega uspeha je odvisen od nadarjenosti in kako velik od dela in garanja (sam bi nemajhen odstotek pripisal še naključjem).

Trdna volja, odločenost, motivacija, delo in delo so res med pomembnejšimi dejavniki uspeha, pa ne samo v športu. Pri tem velja izpostaviti zanimiv eksperiment, ki se ga je pred desetletji lotil razvojni psiholog Laszlo Polgar. Pokazati je namreč želel, da geniji niso plod talenta, ampak vzgoje. Njegov eksperiment je odlično uspel, kar pričajo uspehi njegovih hčera, ki so si pokorile svet šaha (več o eksperimentu v oddaji Frekvenca X).

To pa je tudi primer, s katerim se vračam na osrednjo osebo tokratne kolumne - Marjana Fabjana, ki je (tako kot Polgar) ključen pri usmerjanju športnika na poti do zastavljenega cilja. Fabjan je v omenjenem intervjuju tako tudi priznal, kako lahko ure in ure študira različne dejavnike, ki lahko kakor koli vplivajo na uspeh njegovih varovancev. Pri tem ima v glavi celoten olimpijski ciklus. Dobro se spominjam, ko sem ga pred leti prosil, ali bi lahko njegovi varovanci sodelovali pri moji diplomski nalogi, rešiti bi morali le kratek vprašalnik, pripravljen pa sem bil priti v kateri koli kraj v Sloveniji. Fabjan se mi je prijazno opravičil in razložil, da njegove judoiste čez nekaj mesecev čaka nastop na svetovnem prvenstvu, do takrat pa imajo točno določene priprave. Urška Žolnir je pozneje na tistem prvenstvu osvojila bronasto medaljo.

Osredotočenost, jasen cilj, delo. In nekdo, ki te zna pozna tako dobro, da soustvarja pot, po kateri te (lahko) pripelje do cilja. Recept, ki v teh težkih časih ne bi smel biti uspešen le v športu.