Trenutno sem v strokovni žiriji za festival Rose d'Or - nekoč Zlati roži Montreuxa, enem najstarejših TV-festivalov nasploh, zdaj Zlati roži pod okriljem Evrovizije, kot po novem rečemo Eurovision Broadcasting Union, Evrovizijski zvezi RTV-postaj. Žiriramo v okviru šestih kategorij – umetniška oddaja, komedija, situacijska komedija, zabavna oddaja, kviz, resničnostne in dokumentarne zabavne oddaje. Če bi me kdo vprašal, kam bi te tri oddaje uvrstila na Zlati roži, bi rekla, da je Moja Slovenija kviz, X-faktor resničnostna in dokumentarna zabavna oddaja, Dobra ura pa ne sodi v nobeno od njih, saj gre za mozaično oddajo. Poleg tega sta Moja Slovenija in X-faktor kupljena formata, prilagojena slovenskim razmeram, kar pomeni plod tujega znanja, za katerega TV-postaji plačujeta licenčnino.

Vsako leto, ko v okviru neke tuje žirije gledam oddaje in se odločam, katera je boljša, ne morem verjeti, kaj televizijska stroka v Sloveniji umešča v posamezne kategorije – najboljša je bila tista, ko je bil Radovedni Taček, otroška oddaja, v kategoriji, namenjeni odraslim. Obenem v kategorijo igranih TV-oddaj umeščamo tri različne žanre, kar spet ne gre, vendar je letos situacija boljša, kot je bila v preteklosti. Kruha in iger je celovečerni film, Franja je igrani dokumentarni film in Moji, tvoji, najini je situacijska komedija. Glede žanrov se v Sloveniji leta nismo premaknili, ravno tako je, ko gre za TV-kritiko, ki je praktično ni oziroma je le nekaj kritikov, ki so po mojem dovolj »nagledani« in načitani, da to lahko počnejo.

Pa se vrnimo k Dobri uri. Veseli me, da je strokovna žirija prepoznala priljubljenost oddaje, ki je nastajala z minimalnimi sredstvi in minimalno kadrovsko zasedbo, pogrešam pa to, da bi bila prepoznala male oddaje, ki se zdaj izgubljajo znotraj Dobre ure ter umirajo na obroke. Ena takih je Posebna ponudba. Lahko rečete, vsak ščiti svojo oddajo, in ker sem ji urednikovala vsa ta leta je normalno, da mi je je žal. Pa ni tako. Sem človek, ki je postavljal veliko novih oddaj in ko so te shodile, sem jih po navadi zapustila. Posebna ponudba ni nikoli prav dobro shodila – od 20-minutne je šla na 25-minutno, nikoli pa ni postala to, kar bi morala biti – potrošniški šov, v katerem bi – podobno kot na kateri drugi javni televiziji – gledalci v studiu imeli možnost komentirati oddajo, zaploskati rezultatom kakšne raziskave in konec koncev na koncu imeti kviz, kaj koliko stane.

Žalostno je to, da nihče v vseh teh letih ni prepoznal drugačnega pristopa v novinarskem delu mojih kolegic – podviga s skrito kamero, ki ga je lani izvedla Ines Kočar, ki je tvegala prijavo policiji, ko je preverjala, ali lahko v banki dvigneš denar s tujimi dokumenti, odličnih duhovitih prispevkov Vlaste Tifengraber, ki je s sliko – v njej je nastopala kot igralka in bila avtorica »gagov« - na primer popestrila test repelentov, Maje Nemec, ki je v zadnji oddaji sama preizkušala vse telovadne naprave, in Maje Lakič Kraševec, ki filigransko pregleda zgodbo. Posebna ponudba je prava oddaja javne televizije – v njej v vsaki oddaji na televiziji rešimo vsaj en potrošniški primer, za ekranom vsaj dva do tri na teden, ko neposredno svetujemo potrošnikom. Žal bo ostala izgubljena v Dobri uri, brez prave identitete, ki jo je imela in z vsemi člani njene skupine in skupnosti na Facebooku.

Dobra ura z Jasno, torkova Dobra ura je zabavna samo na začetku. V osrednjem delu pa se trudimo, da bi bila svetovalno-informativna in, glede na odzive gledalstva, nam to tudi uspeva. Vsekakor je Dobra ura v celoti in vsak dan posebej plod trdega dela male skupine ljudi in plod neznosnega truda nekaterih posameznikov iz produkcije, ki so jo vzeli za svojo. Treba pa je vedno poudariti, da je televizija skupinsko delo, timsko, kot radi rečejo, ker baje skupinsko ne pomeni, da je zadaj skupina. Brez dobrih vratarjev, ki prijazno pozdravijo goste, producentke, ki skrbi za vso logistiko v ozadju, brez odličnih mojstrov maske, scene, kamere, tona… in še bi naštevali, ni dobre oddaje. Če odpove samo en njen člen, se to pošteno čuti na ekranu.

Na koncu je oddaja tudi plod sodelovanja med uredništvom in gledalci, in takih, ki nas gledajo s kritičnimi očmi, imamo kar nekaj. Je pa res, da je Dobra ura oddaja, ki jo delamo z res minimalnimi sredstvi in si presežke lahko privoščimo le tu in tam.

P.S.: Ta teden je ekipo in ta svet zapustil naš kolega Bojan Nežmah, mojster videomikser. Zapis posvečam njemu, saj sva velikokrat klepetala o kakovosti produkcije v naši hiši. Tudi on je bil eden tistih kolegov iz ozadja, ki vsak dan pripomorejo, da je slika na ekranu lepša. Hvala za vse mikse, Bojan. RIP.