Obenem smo se znašli sredi komunikacijske vojne. Sredi ofenzive, kjer je skorajda vseeno, kaj se je zares zgodilo oziroma kaj ti dogodki pomenijo. Pomembne so interpretacije in poudarki, spin ter potencialne, ne nujno realne posledice.

Begunska kriza v EU-ju je na plan prinesla novo zanimanje za skorajda pozabljeno vojno v Siriji. Zdaj praktično na vsakem spletnem portalu najdete vesti o tej državi ter o vojni, ki je na sirskih tleh ob pomoči tretjih držav dobila obliko boja vseh proti vsem. Kaosa, pravzaprav. Nekaj je jasno, če se je doslej ta vojna na odprtem bila le v diplomatskem prostoru, tudi v Varnostnem svetu Združenih narodov, potem smo zdaj dobili še dodaten dokaz o tem, da se strani glede Sirije in v Siriji ne strinjajo niti o tem, o čem se ne strinjajo. Vsak proti vsem.

V zadnjem obdobju je bilo na Zahodu kar nekaj sporočil o tem, da bi namesto zdajšnjega zelo togega stališča, češ da v Siriji ne bo napredka, če se Bašar Al Asad ne umakne, a so malce omilili poglede. Namreč, da bi za zdaj Asad lahko ostal del rešitve, čeprav je del problema, in da v prihodnji sirski vladi njega ne bi bilo, lahko pa bi ostali deli njegove oblastniške strukture. Ruska poteza to omilitev postavlja v senco. Kakšen umik, če pa je sirska vojska v ofenzivi?

Soočenje z ruskim predsednikom Putinom za evropske voditelje nikoli ni lahko. Na drugi strani mize imajo človeka, ki s somišljeniki obvladuje celoten politični spekter v državi ter s svojo vojsko in posredniki razmere v še nekaterih državah. Ukrajina, Moldavija, Gruzija. Zdaj z rusko vojaško navzočnostjo denimo Sirija. Predsednik Putin očitno ocenjuje, da se vrnitev v bipolarni svet zgodi s silo. Z navzočnostjo v vzhodnem Sredozemlju daje Putin znova vtis vračanja v obdobje bipolarnega sveta, takratne hladne vojne, ki vseeno trenutno ne deluje tako zelo hladna, a nedvomno resna šahovska partija z vsemi elementi drame. Če temu dodamo še ruski gospodarski položaj, ki je relativno načet tudi zaradi sankcij Zahoda ter relativno nizkih cen energentov …

Sočasno z (recimo temu pogojno) zaostritvijo razmer v Siriji poteka izrazito očitna komunikacijska vojna, v kateri nas skušajo prepričati, da Rusija cilja civiliste in da je ruska vojska tam zato, da bo vse skupaj še poslabšala. Na drugi strani slišimo ogromno o tem, kako so zahodne države krive za nastale razmere in za siceršnji zlom stabilnosti na Bližnjem vzhodu ter da je preprosto za vse kriva zlobna ameriška vlade. Saj pravim, komunikacijska vojna, ki se v vsej svoji nečimrnosti in ostrini kaže na spletu, na Twitterju ter v nekaterih medijih. Nekateri so pripravljeni verjeti prvi teoriji zarote, drugih spet tudi dokazi ne prepričajo.

Znova se tako sprašujemo, kaj je prinesla arabska pomlad in odmik od sekularnih diktatur v Libiji, Egiptu, tudi v Siriji. Za zdaj se kot odgovor kaže predvsem prepoznanje bistveno večjega nemira in odprtega boja za oblast med različnimi verskimi, političnimi in etničnimi skupinami. Vzpon Al Kaide, talibanov, zdaj Islamske države je tako rekoč zelo podoben, saj izkoriščajo prazen prostor ter nezmožnost pokritja notranjih trenj.

Zdaj se pogovarjamo predvsem o tem, kdo bombardira koga. Sinoči je francoski predsednik Francois Hollande ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu dejal, naj njegove zračne sile napadajo le pripadnike teroristične skupine Islamska država. Morebitni ruski napadi na sile opozicije oziroma uporniških skupin, ki jih podpira Zahod, prinašajo nov element v že tako težavno razreševanje sirskega vprašanja. Posredna vojna je bila že zdaj zelo očitna, zdaj je postala še vidna. V tem trenutku je tudi zelo težko oceniti, kako dolgo bo trajala, a povsem jasno je, da je brez dogovora o tem, kdo so dobri in slabi v tej vojni, konec še daleč.