Milijoni so se pozneje nekako porazgubili in kliniko smo dobili šele pred nekaj leti … Tedaj je tedanji predsednik izjavil nekaj, kar se mi je vtisnilo v spomin: "Menim, da bi pediatrično kliniko morali graditi iz državnih sredstev, ne pa da za tako ustanovo zbiramo denar." Priznam, ta stavek je popolnoma spremenil moj pogled na dobrodelne prireditve in na denar, ki ga na njih zbiramo. Lepo je delati dobro – občutek, da si nekaj prispeval za drugega, da si ga rešil vsaj za nekaj časa, je odličen, ampak, ali ni to potuha državi?

Bogokletno, razjezili se bodo vsi tisti, ki ne želijo dvomiti. Ampak ker sem francistka po izobrazbi in ker so mi med študijem vcepili, da je "le doute systématique" vrlina vsakega izobraženca, sem to dolžna storiti. Najprej o tem, kje je dobrodelnost "najbolj" doma. V Združenih državah Amerike - tam kjer je socialna država nerazvita, so se ljudje organizirali, obenem pa je to način, da se bogataši počutijo dobro in izognejo davkom. Dobrodelni plesi, koncerti, čajanke, tabori in podobno – dobrodelnosti tam res ne manjka, a je vseeno ogromno ljudi, ki jim je šele Obama dal osnovno socialno varnost, pa še o tem tečejo debate.

Dobrodelne organizacije po navadi pomagajo – revnim, in ko dobrodelnost narašča, je to znak, da je revščine okoli nas vedno več. Sprašujem se, kako to, da državi še vedno ni uspelo zagotoviti denarja za popotresno obnovo na severnem Primorskem, od koder prihajam. Potresi v letih po osamosvojitvi so pri nas marsikoga pustili brez odškodnine. Če se spomnim mračnih časov po potresu leta 1976, je ta del Slovenije zacvetel. Dobili smo posojila, solidarnostno je vsa nekdanja država prispevala za obnovo Posočja, tako da smo hitro pozabili na hudo uro.

Vodne ujme, potresi in suše, ki so v zadnjih letih pustošile po Sloveniji, za sabo puščajo slabo organizirano državo, zato se organiziramo državljani sami. Dobrodelne prireditve Stopimo skupaj! naše televizije so lep primer takih akcij, a kaj, ko imamo na naši televiziji poleg te, naše prireditve, tudi dobrodelne prireditve Rdečega križa, Karitasa, Rotary kluba, pa če kdo pride poleg, še koga drugega. Moramo to početi, tako nam velevajo, medtem ko imajo na primer v razvitih deželah Zahoda in Severa eno res veliko akcijo, ki jo organizira javna radiotelevizija, ki se potem sama odloči, kako bo denar razdelila.

V naši deželi je v zadnjih letih dobrodelnost postala moderna – slavne osebnosti se na takih prireditvah pokažejo, politiki in javne osebe jih izkoriščajo v svoj prid. Le malo je takih, ki so dobrodelni in anonimni. Zato mi ne gre iz glave tisti gospod, ki je nedavno družini podaril stanovanje v okviru akcije Vala 202. Obenem pa sem se vprašala, kako to, da nihče ne razmišlja o tem, zakaj moramo biti dobrodelni v tolikšni meri. Predlagam, da država takoj izplača denar poplavljencem ter njim in poplavljenim podjetjem takoj odpiše davke, da si bodo hitreje opomogli, mi pa zbiramo denar za na primer novi vozni park katere od državnih institucij, pa za novo pohištvo, službene poti strokovnjakov, ki so slučajno otroci, vnuki ali ljubčki in ljubice vplivnežev raznih vrst. Bogokletno?!