Verjetno boš zaradi evropskega napačnega razumevanja južnoameriškega sveta za vedno veljal za velikana magičnega realizma, čeprav si bil vedno najbolj ponosen na to, da si velik poznavalec ženske duše. Zadnje, poznavanje ženske duše, me je najbolj navduševalo ob branju tvojih knjig. Kako lahko moški vstopi v žensko glavo, še več, v žensko domišljijo in jo potem tako slikovito ubesedi? Kako lahko moški tako dobro analizira partnerske odnose, ko pa je to vedno bila bolj domena žensk?!

Ob branju tvojih knjig sem se vedno počutila normalno, kar je v našem okolju, ki človeku velikokrat ne dovoli razmišljati drugače, delati drugače in se vesti drugače, pravo razkošje. Končno nekdo, ki ve, da včasih poletim v nebo, si z oblakovo peno obrišem obraz in se brez sončnih očal zazrem v sonce; nekdo, ki začuti, kako me tu in tam vihar odnese v gnezdo osirjev, kjer me popikajo ter pustijo samo in nemočno? Nekateri ljudje svet doživljamo s prilastki, levimi in desnimi, nizamo povedke in povedi, množimo predmete, kopičimo prislovna določila in oblikujemo stavke, ki jim ni in ni konca. Nismo za ta čas ali pa smo pred časom?!
Tebe je 20. stoletje potrebovalo, da si kulturnim elitam dopovedoval, da Evropa in Severna Amerika nista središči sveta, da obstajajo deli, kjer svet na prvi pogled ni videti omikan po naših merilih, se pa omika skriva v srcih, dogaja v glavah, v intimnih prostorih vsakdanjega življenja, brez poveličevanj o tem, kdo je večji in boljši. Ko sem pred leti pregledovala tvoje intervjuje in javne nastope, si me očaral s svojo preprostostjo in iskrenostjo. Nikoli nisi skrival, da si po duši najprej humanist – nekateri so tvoje prepričanje prevedli v komunista, socialista in te zaradi simpatiziranja z levičarskimi gibanji pripravili do drastičnih sprememb v življenju.
Če sem zgoraj zapisala, da si bil velik poznavalec ženske duše, bi ti naredila krivico, če ne bi rekla, da ti tudi pri kopanju po moški duši ni šlo slabo – ampak to si poznal in me zato ni presenetilo. Čeprav nikoli nisem obiskala Kolumbije, so mi vroči dnevi, notranja dvorišča, reka, parnik tako blizu, da se mi kakšno poletje ob Ljubljanici zdi, da voham Magdaleno, da slišim krike živali tropskega gozda, in ko zaprem oči v svoji ležalni vreči, pomislim, da slišim obiskovalce, ki tudi napenjajo svoje vreče po dvorišču in se pripravljajo na počitek.
V tvojih delih sem spoznavala življenje, ki je geografsko tako daleč, čustveno pa tako blizu.
Kakšen magični realizem?! V tvojih deželah ljudje svet doživljajo mnogo bolj večplastno, kot ga doživljamo mi. Tisto, kar se v Evropi zdi neresnično, magično, se v Južni Ameriki dogaja. Kruta razdeljenost socialnega sveta na zelo revne in zelo bogate prinaša vsemu še dodatno začimbo blišča na eni in bede na drugi strani, pa vendar je genij, kot si ti, znal iz obeh svetov potegniti najlepše in najboljše. V tvojih romanih so bile kurbe lepe zunaj in znotraj. Njihovo delo si naredil častno in spoštovano. Žensko, ki je najbolj ponižana, si spremenil v kraljico moških src. Po drugi strani pa ne morem mimo zgodbe za 21. stoletje, Ljubezni v času kolere, ki časti ljubezen v poznih letih, dotlej skoraj prepovedano literarno temo: ljubezen je bila po definiciji namenjena mladim, pa naj je bila srečna ali nesrečna, starostniki pa naj se ne bi ljubili – do tvojega romana. V njej se skriva mnogo modrosti, ki si jih namenil parom. Meni je sicer najljubša tista izrečena v intervjuju, ki si ga imel ob premieri filma Ljubezen v času kolere. Tvoj nasvet lahko reši številne, zato končujem s to tvojo veliko modrostjo o ključu za uspeh življenja v paru:
"Ženske pravijo, da je težave v skupnosti treba reševati z dialogom; je pa ravno nasprotno. Težava, o kateri se pogovarjamo, postane zagotovo predmet spora. Treba je nanjo pozabiti in iti naprej. Ko sem to ugotovil, se nisem več želel prepirati z nobeno žensko."