Letos mineva 300 let od kronanja milostne podobe, sama božja pot pa je stara že skoraj 500 let.

Skalnica, danes Sveta gora nad Solkanom, je bila vedno pomembno strateško mesto s čudovitim razgledom in zgodnjim svetiščem že v srednjem veku. Začetki romarske poti segajo v leto 1539 in so podobni znanim božjim potem, kot so Lurd, Fatima, Čestohova.
Urška Ferligojeva iz revne verne družine iz Grgarja je neko junijsko soboto pasla drobnico na vrhu Skalnice. Tam se ji je prikazala "gospa", ki ji je naročila: "Povej ljudstvu, naj mi tukaj sezida hišo in me milosti prosi!" "Prikazen je imela v desni roki malega Jezusa, z levico pa je kazala na prostor." Preprosti ljudje so Urški verjeli, plemiči pa so se ji smejali. Trikrat so jo zato zaprli v ječo in trikrat je bila na čudežen način rešena. Namestnik tedanjega goriškega glavarja je na vrhu Skalnice daroval zemljišče. Cerkev je bila posvečena leta 1544, ljudje pa so množično prihajali.

Leta 1565 so božjo pot prevzeli bosanski frančiškani. Protestantski kranjski deželni stanovi so zato protestirali pri notranjih, avstrijskih oblastnikih: "V zadnjem času se je osnovalo romarsko svetišče nad Solkanom v goriški poknežni grofiji in tja zahajajo množice vseh dežel in jezikov. Trdijo, da so tam spregledali slepi in ozdraveli kruljavi. Bilo je že prepovedano, da naj nihče tja ne roma in išče čudežev. A zaman! Zatorej naj se zaradi Božje časti slična romanja prepovedo!" O čudežih, ki se ves čas dogajajo, pričajo tudi zapiski v knjigi in spominki, ki so jih romarji prinašali na Sveto goro. Tudi do 15.000 ljudi se je zbralo pri večjih slovesnostih na gori.

Po pripovedi Urške Ferligojeve o prikazani podobi je kipar izdelal Marijin kip, ki ga lahko danes vidimo v stranski kapeli bazilike. Na glavnem oltarju pa je slika svetogorske Kraljice, ki jo je leta 1544 daroval beneški patriarh Marino Grimani. Naslikal jo je učenec beneške šole Jakoba Palmeta mlajšega. Marijo z Jezusom je postavil na sredino, na desni strani stoji ob njej prerok Izaija, na levi Janez Krstnik. 700 let pred Kristusom je prerok Izaija napovedal, da bo Devica spočela in rodila Sina, ki mu bo ime Emanuel. Janez Krstnik, zadnji prerok Stare zaveze, pa je kazal na Jezusa: "Glejte, Jagnje Božje!"

Veliki dogodek z milostno podobo je potekal 6. junija 1717. Zaradi množice je bila prireditev na travniku pri Gorici. Tri leta pred tem so v Gorici zadušili tolminski kmečki punt in ljudstvo se je obračalo v stiskah k svetogorski Materi Božji. Zaradi avstrijsko–beneških sporov je ni okronal oglejski patriarh, ampak pičenski škof Jurij Frančišek Ksaverij de Marotti.
Marija na Skalnici je skozi pet stoletij delila usodo primorskega ljudstva, predvsem kar zadeva zatiranje in raznarodovanje. Med prvo svetovno vojno sta bila bazilika in samostan porušena. Podobo so shranili frančiškani v ljubljanskem samostanu. Po vojni so oblasti zaradi poitaljenčevanja Slovencev določile, da prevzamejo skrb za Sveto goro italijanski frančiškani iz Trenta, kljub prizadevanju škofa Sedeja. Po Rapalski pogodbi je pripadalo ozemlje Italiji. Zaradi vztrajanja Primorcev, tudi spovedovanja v slovenskem jeziku, pa so se frančiškani morali naučiti slovensko. Leta 1924 so zgradili novo baziliko, samostan, romarsko hišo in gostišče. To je Primorcem okrepilo narodno, versko in kulturno zavest.

Tuda druga svetovna vojna Sveti gori ni prizanesla. Leta 1944 so se v cerkvi utaborili Nemci. 29. aprila 1945 so partizani želeli izvesti zračni napad, a so baziliko čudežno zakrili oblaki. Milostna podoba pa je bila ta čas shranjena v Vatikanu. Leta 1951 se je vrnila v svetišče.
Na pročelju bazilike lahko preberemo v kamnu vklesan napis Stojim na Gori kot prej. Pa še drugega lahko odkrijemo. Sloga in mir, še kako pomenljive besede za vse, ki se k milostni Marijini podobi zatekajo, Slovenci, Italijani in Furlani. Pri Mariji ni razlik med narodi in kulturami.

Na Sveti gori nas danes sprejmejo frančiškani v romarskem domu, domu Tau, Družinskem centru, Marijanskem muzeju, kjer si lahko ogledamo sobo, posvečeno Urški Ferligojevi, in v restavraciji s 400-letno tradicijo, v kateri je muzej soške fronte. Pričakuje nas tudi bazilika z milostno podobo Svetogorske Kraljice. Na njo smo lahko ponosni. Bila je druga kronana podoba zunaj Italije, takoj za Trsatom pri Reki (1715) in Čestohovo na Poljskem (septembra 1717). Za njeno kronanje si je še posebej prizadeval p. Romuald Sitar. Na Vatikanskem kapitlju so prošnji ugodili, saj smo Slovenci Marijin narod.