Kot novinar vsak dan opazujem in spremljam zgodbe, ki jim komaj še verjamem. Odgovorni na Sovi ne dovolijo nadzora poslancem in celo grozijo s protiukrepi. Poslanec, ki zaradi kraje tuje intelektualne lastnine ostane brez akademskega naslova, ostane poslanec. Poslanci, ki ponarejajo spričevala, ki še zdaleč nimajo povsem čiste poslovne zgodovine, ostanejo poslanci.

Imamo prvega moža največje vladne stranke, ki mora hoditi na sodišča. Imamo prvega moža največje opozicijske stranke, ki ga precej redno obiskujejo policisti. Če se ozremo še malo nazaj in malo naokrog, najdemo zgodbe in govorice o nemorali, zlorabah, mamilih, psihičnih boleznih, družinskem nasilju. In to vse o ljudeh, ki nam s tega ali onega položaja zadnjih dvajset let določajo, kako bomo živeli.

Imamo tudi strahotno nevarno zgodbo o igri z izgubljenimi referendumskimi podpisi. Skoraj ni dvoma, da nobeni izmed številnih preiskav ne bo uspelo s prstom pokazati na nikogar, ampak v vsaki vsaj približno normalni državi bi zaradi takšnega "handlanja" z elementi demokracije glave tako letele, da bi se kar kadilo. Imamo še eno zgodbo s podpisi, tokrat s poslanskimi. Policisti se sprehajajo po parlamentu in pregledujejo poslanske podpise. Počnejo tisto, kar je najprej zahtevala največja vladna stranka. Ker ni šlo, so priletele anonimne prijave, ki jim je policija izredno hitro prisluhnila. Očitno je slast ravnanja z državnim premoženjem tako huda, da je res dovoljeno prav vse.

In zdajle si bom kot Ljubljančan privoščil nekoliko nenavaden stavek. Še dobro, da imamo Maribor. Že razvpita fraza "Gotof si" morebiti prinaša upanje, da se Slovenci - veliko prepočasi in veliko prepozno - iz ovc spreminjamo v ljudi. V ljudi z zavestjo in zavedanjem, da se mora hoja po naših hrbtih enkrat in za vselej končati.

Če naj bi bilo vse to, kar smo preleteli, podoba suverene, samostojne in normalne države in če sami ne bomo storili ničesar, potem je sklep lahko samo en. Ne, nismo vredni, da bi to državo še imeli. Uničeno, izčrpano ter moralno in etično izčrpano naj jo prevzame nekdo od zunaj in z njo ravna kot menedžer. Da, očitno Slovenci (še vedno) potrebujemo gospodarja in hlepimo po njem.