Deset let je postavljal in krepil televizijske temelje, od leta 1963, ko ga je politika postavila, do leta 1973, ko ga je politika odstavila. Nasledil je prvega direktorja televizije Lada Poharja, ki jo je, kot je sam dejal, skupaj z majhno ekipo po 'gverilsko' postavljal od leta 1956 in jo pripeljal do njenega rednega oddajanja: 11. oktobra 1958.

Fortiča sem spoznala marca 2006, ko sem pripravljala dokumentarno oddajo o slovenskem TV Dnevniku: naletela sem na človeka s karizmo, neizmerno energijo, samozavestjo, brez dlake na jeziku. Velik mož!

Odkrito mi je pripovedoval o sebi, o svojem delu: "S politiko sem imel normalne odnose. Politika me ni nikoli preganjala, delal sem v komisiji za narodnostna vprašanja pri takratni politični organizaciji - Socialistični zvezi, tam sva sodelovala z M. Ribičičem, ki me je tudi pripeljal na televizijo." Prej je vodil mariborski agitprop (skrajšana oblika za Oddelek za agitacijo in propagando, pri občinskem komiteju komunistične partije), bil glavni urednik Ljubljanskega dnevnika, predsednik Društva novinarjev Slovenije, še prej nekaj časa na čelu TT, Tovariša, pet let v diplomaciji, v Rimu …

Ko je Fortič leta 1963 zamenjal Poharja, je sekretar osnovne organizacije Zveze komunistov TV Ljubljana France Strle najprej sklical partijski sestanek in mu kar odkrito povedal, "da bom moral delati tako kot bo partija hotela. Udaril sem po mizi in rekel 'Bom pa odšel!' in sem zapustil sestanek". Fortič je bil močna, avtoritativna osebnost, to mu je ohranilo položaj in prav to ga je nekaj let pozneje z njega tudi 'odneslo'.

"Ko sem prišel, sem hotel narediti evropsko televizijo," se spominja. "Za pomočnika so mi hoteli postaviti Bojana Kardelja, kar pa sem odklonil, čeprav bi bilo po politični liniji najbrž bolje, da tega nisem storil. B. Kardelj je bil bolan, konservativen, jaz pa sem hotel v Evropo! Za pomočnika sem postavil svetovljanskega Toma Martelanca, ki je bil dopisnik v Londonu, čeprav sem hitro spoznal, da mu dodeljena funkcija ni ležala, delo je zahtevalo operativca, Martelanc pa je bil svetovljanski teoretik, ki je na koncu svojega komentarja, povzetega oz. prirejenega po Borbi, vselej poduhal rožo …!"

Ko je Fortič prevzel televizijo, jo je bilo treba ne le programsko, ampak tudi organizacijsko postaviti: "Proučiti sem moral delovni proces, vsako delovno mesto, in napisati razvid del in nalog, obravnaval sem vsako delovno mesto z delavcem in s kolektivom; bilo je težko, takrat se je uvajalo samoupravljanje in delavci so si kar sami postavljali naloge, pravila, in tisto, kar naj bi normalno naredila dva, jih je delalo pet! Povečati produktivnost je bila težka naloga, bitka s samoupravljavci ni bila preprosta. Največ težav sem imel z vodjo t. i. izvedbe, produkcije, ki ni pristajal na nobeno spremembo v organizaciji. Vse je bilo nemogoče. Politične povezave so bile pomembne. Vodja produkcije je imel prijateljske odnose s Kraigherjevo sestro (brata Kraigher sta bila v vrhu slovenske politike) in se je čutil močnega. Tudi z režiserji je šlo težko. Kar sami so si dali naziv režiser, ne glede na to, kaj so delali. Dialog je potekal na ravni - imam pravico do plače, ne glede na to, kaj delam. Moč sem si pridobival z delom, ne s položajem. Vse sem preštudiral, v vse sem se poglobil … Vsak dan sem imel kolegij, ocenjeval delo prejšnjega dne in kaj naprej … gledal sem ves program, klical, svoje mnenje razlagal v prispodobah in kolegica Jovita Podgornik si je vse zapisala".

Slovenska televizija do leta 1963 ni imela magnetoskopa, oddajala je praviloma v živo ali z dragocenega filmskega traku. Ni bilo denarja, ni bilo prostorov, ni bilo tehnike, ni bilo kadrov, ki bi znali delati televizijo. Teh težav se televizija desetletja ni mogla otresti, a nastajala je z veliko požrtvovalnosti, z veliko ustvarjalne vneme. Leta 1966 je bilo v Sloveniji nekaj več kot 122 tisoč televizorjev, televizija je oddajala le nekaj ur dnevno in ne vsak dan. Sedemdnevni program je Fortič uvedel konec leta 1965, a še leta 1968 le nekaj več kot štiri ure dnevno.
V skupnem jugoslovanskem programu, ki se je takrat predvajal v Sloveniji, je bilo 30 odstotkov slovenskega programa, dve tretjini pa v srbohrvaškem jeziku. Leta 1965 je bilo 54 odstotkov Slovenije pokrite s televizijskim signalom.

Jugoslavija vstopi v šestdeseta leta 20. stoletja z velikimi gospodarskimi težavami in nerešenimi vprašanji med zvezo in republikami, česar pred javnostjo ni bilo več mogoče povsem prikrivati. Težave skušajo reševati celo desetletje z gospodarskimi reformami in ustavnimi spremembami. Čeprav je zaradi močne ideje nekakšnega jugoslovanstva politika previdna, se Skupščina Slovenije leta 1964 zavzame za več televizijskega programa v slovenskem jeziku in priporoči podnaslavljanje srbohrvaškega programa, kar pa takrat tehnično ni bilo izvedljivo.

V Evropi pa se v tem obdobju bliža pomlad narodov, prihaja čas liberalizma v Jugoslaviji, čas nacionalnega prebujanja, in zahteve po več slovenskega televizijskega programa in po slovenskem dnevniku so bile vse pogostejše.

Fortič pravi, da je bila "televizija odraz medrepubliških odnosov. Prej se je vse pokazalo v medsebojnih odnosih med republiškimi televizijami kot v politiki. Že zdavnaj smo predlagali, da bi bil beograjski dnevnik, ki smo ga predvajali vsak dan v vseh republikah, nekoliko krajši in bi se v zadnjem delu za nekaj minut vsak studio samostojno vključil v TVD Beograd. Beograd je bil odločno proti oz. so 'dali na znanje', da je Rankovič proti".

Jugoslovanski politični vrh začne po neuspelih reformah vendarle opuščati 'tršo' varianto socializma in na brionskem plenumu Zveze komunistov leta 1966 odstavijo drugega moža Jugoslavije, centralistično usmerjenega Aleksandra Rankovića. Na otoplitev političnih razmer v Jugoslaviji vpliva tudi sicer nenamerna spodbuda množičnega, 'svetovnega pohoda' medijev, medijska okupacija sveta, ki v teh letih začenja svojo zmagovito pot in vedno bolj trga še tako trdne komunikacijske in druge spone v Evropi in tudi v Jugoslaviji. Jugoslavija je sicer informacijsko zaprta, uvoz tujega tiska je vseskozi prepovedan oz. skrajno omejen. Radio in televizija meje podirata.

Dušan Fortič decembra leta 1967 slovenskemu političnemu vodstvu pošlje informacijo o televizijskem dnevniku, češ da vsa zadnja leta tečejo med RTV Ljubljana in RTV Beogradom razprave o večjem deležu Slovenije v osrednjem dnevniku, a sadov ni. Fortič Kavčiča (Stane Kavčič - takratni predsednik slovenske vlade, takrat imenovane Izvršni svet) obvesti, da se na RTV-ju temeljito pripravljajo na uvedbo slovenskega dnevnika, uvedli bi ga lahko januarja 1969.

Konec šestdesetih let 20. stoletja RTV Ljubljana odpre dopisniška mesta skupaj z Delom in Večerom v Trstu in v Celovcu, leta 1967 je v Sloveniji prek 146 tisoč televizorjev, takrat se vzpostavi medrepubliška izmenjava, tako da si filmske novice lahko medsebojno izmenjujejo neposredno, ne več po vlaku in tehnično se tudi toliko usposobijo, da se leta 1967 TV Ljubljana samostojno poveže z Evrovizijo. Tako so končno ustvarjene razmere za lastna poročila.

Fortič pripoveduje: "Priprave za slovenski TVD so bile dolgotrajne, primanjkovalo je denarja, tehnike, kadrov, prostorov, na RTV so bili močni odpori, sodelavci, programski in produkcijski, so trdili, da ni pogojev, ni tehnike, ni linij. Potem pa se je zgodilo: pri Kavčiču sem imel prijatelja - Dušana Drenovca, ki me je po nekem športnem prenosu in beograjskem TV Dnevniku obvestil, da je Kavčič dobesedno ponorel in napovedal: Odletela bosta! Fortič in Mikoš (generalni direktor RTV), če ne bo slovenskega Dnevnika! In z Mikošem sva TVD v slovenščini postavila takoj! TV Obzornik (informativna oddaja s slovenskimi novicami) sva prestavila na osmo uro zvečer, mu dodala nekaj zunanjepolitičnih novic in Slovenija je 15. aprila 1968 dobila svoj, slovenski TV Dnevnik! Nujno pred sejo vlade! Direktor radia - Milan Merčun je bil izjemno proti slovenskemu TVD, česar nismo razumeli, ker je zgledalo, da sta s Kavčičem prijatelja. Nasploh so neprestano potekale bitke, konflikti med radiem in televizijo, Merčun je o televiziji vseskozi govoril, da je radio s sliko," se spominja Fortič. "15. aprila 1968 smo tako začeli. Pred sejo vlade! In pridem na sejo vlade. Kavčič jo odpre in odide. Vodil jo je potem Martelanc, takrat že kulturni minister, Vinko Hafner je govoril in vse, kar je bilo prej zamišljeno kot napad, je postalo hvala! Na koncu seje se je Kavčič vrnil, prišel k meni in rekel: si me prehitel!"

Tako televizijski dnevnik v slovenskem jeziku zaživi deset let po tem, ko televizija Ljubljana začne redno oddajati skupaj z Beogradom in Zagrebom jugoslovanski program in iz Beograda osrednji, srbohrvaški dnevnik, za katerega ljubljanska televizija dolga leta v Beograd pošilja filmske novice z vlakom. Dotlej je bila Ljubljana podružnica beograjske televizije, takrat pa postane Televizija Ljubljana nacionalni medij, medij v sodobnem smislu.

Fortič se spominja, da je prvi slovenski Dnevnik vodil prvih deset minut kar sam, za njim so o pomenu slovenskega dnevnika spregovorili slovenski politiki in kulturniki, tudi predsednik slovenske akademije znanosti in umetnosti Josip Vidmar. Potem sta vodenje dnevnika prevzela napovedovalca Vili Vodopivec in Marija Velkavrh. "Odmevi so bili seveda dobri, Beograd v bistvu ni reagiral", pravi Fortič.

Fortič se spominja, da je "prvo 'številko' urejal Tugo Klasinc, ni pa bil urednik TV Dnevnika. Urednik je bil Beno Hvala, a ne dolgo, saj mu novinarstvo ni prav ležalo. Beno Hvala je študiral na višji politični šoli, bil je sošolec Andreja Marinca …" Potem ga je Fortič postavil za vodjo živih projektov. "To je bil potem velik uspeh - televizija je živa komunikacija med dogodkom in gledalcem. Imeli smo velike žive oddaje o aktualnem dogajanju."

Politiki še niso dojeli televizije, pripoveduje Fortič, "težko smo jih sploh pridobili za sodelovanje, me tudi niso pogosto klicali, kdaj pa tudi. Tako je novinar Ivo Zorčič spremljal, pokrival partijo (Zvezo komunistov), in poročal je dokaj 'antipartijsko'. No, Popit je klical (France Popit, poleg E. Kardelja na vrhu slovenske politike), kaj ta poroča s sej … In tako je Zorčič napredoval in šel v službo na CK Zveze komunistov. V bistvu sem jaz preganjal politiko, ker niso imeli smisla za razvoj televizije."

Novinarji političnih in oblastnih zasedanj sicer dolgo niso spremljali neposredno, ampak so poročila pripravljali na podlagi komunikejev, ki so jih pošiljali politični organi. Sredi šestdesetih let 20. stoletja pa politika določene seje odpre za novinarje in skupaj z novinarskimi hišami določi stalne poročevalce. Zunanjepolitične novice in tudi številne druge politične novice so smeli mediji objavljati izključno po Tanjugu. Centralna tiskovna agencija Tanjug je še konec šestdesetih let 20. stoletja pošiljala novice iz Beograda v Ljubljano po teleprinterju tudi z deseturno zamudo. A televizija, čeprav še tehnično skromna, je npr. že lahko ujela trenutek, je že lahko bila skupaj z astronavti na Luni.

Sprva so ob nedeljah predvajali še jugoslovanski dnevnik, a leta 1969 uvedejo tudi ob nedeljah slovenskega. Sicer pa ima dnevnik v takratnih razmerah svojo specifično podobo in ob njem se učijo televizijske obrti številni programski, tehnični in izvedbeni delavci.

Ob splošni otoplitvi razmer je tako sredi šestdesetih let 20. stoletja v časnikarskem slogu več sproščenosti, več novinarskega poguma, tisk uvede pisma bralcev, objavlja več rumenih novic, nove žanre, prihaja do pogostejših 'odstopanj' od začrtane linije, tudi do kritike sistema, kar vselej spodbudi številne sestanke, na katerih skušajo disciplinirati medije, dopovedati novinarjem, da ne morejo imeti zadnje besede.

Fortič se spominja, da je TV Dnevnik "postal središče informacij in je odražal politična nasprotja, krhanje federacije …". S televizijskim dnevnikom se je tudi zanimanje politike za televizijo povečalo. Stane Kavčič, retorično spreten, je na televiziji blestel, postal še priljubljenejši od drugih politikov, s čimer si je nakopal veliko težav in očitkov. Enako tudi televizija. Politiki se televiziji niso več izogibali in ni jim bilo več vseeno, koliko časa enega ali drugega politika prikazuje televizija.

Dušan Fortič ni imel preproste vloge, prepustil se je slovenskemu toku, čeprav ga je na televizijo pripeljal Mitja Ribičič, ki je veljal za jugoslovansko usmerjenega politika in ni bil ravno naklonjen Stanetu Kavčiču, še posebno po letu 1969, po t. i. cestni aferi, ko slovenska televizija postane množični medij. Prvič po drugi svetovni vojni mediji povzročijo, da 'neki problem' dobi veliko, javno, vseslovensko in vsejugoslovansko razsežnost. Ob razreševanju cestne zagate Tito zabrusi Kavčiču: "Zakaj smo se danes tukaj sestali, zakaj vsa Jugoslavija vre, zakaj je do vsega tega prišlo?!" in doda: "Tega nismo mi spodbudili, niti druge republike. To ste spodbudili vi v Sloveniji, vaš tisk, Delo in drugi listi in radiotelevizija. Mi smo zdaj tukaj, da najdemo izhod iz vsega tega." Zvezna vlada in njen predsednik Mitja Ribičič sta namreč s sprejetjem avtocestnega investicijskega programa, ki ni vključeval nekaterih pričakovanih avtocestnih krakov v Sloveniji, spodbudila odpor v Sloveniji in Stane Kavčič se je takšnemu načrtu uprl, z njim pa še številni občinski funkcionarji in tudi državljani. Prišlo je celo do demonstracij. Delo od 22. julija do 6. avgusta 1969 objavi okoli petdeset različnih člankov o tem, Ljubljanski dnevnik nad trideset, Večer nad štirideset, med članki so tudi ironični zapisi. Povsem enakopravno se v dogajanje vključita slovenska radio in televizija.

Televizija takrat prvič objavlja razpoloženje ljudi po Sloveniji, komentarje, poročila z raznih sej – od občinskih skupščin do republiških organov. Od 28. julija do 5. avgusta 1969 v TV Dnevniku objavi 19 informacij, v zadnjih poročilih še šest, skupaj 56 minut, torej vsak dan več kot šest minut. In objavlja ankete med ljudmi. Edvard Kardelj izjavi, da so šli članki v slovenskem tisku in na RTV-ju tako daleč, da ga je "kot Slovenca sram, ker je v njih toliko primitivizma" in zdelo se mu je celo potrebno, da bi na RTV-ju naredili preiskavo. France Popit nekaterim novinarjem televizije očita, da so 'kavčičevci', da so poročali, kot da bi bila vojna. Tito podpre zvezno vlado, Kavčiču pa očita, da ruši enotnost in da spodbuja očitke, da se Sloveniji krade.

Ob cestni aferi politika prvič vsesplošno okrivi medije za proteste in jih izrabi za svoje politične obračune. Kriv je torej tisti, ki poroča. Marsikateri slovenski politiki se razdelijo na zmagovito in na poraženo stran, a nekateri šele takrat, ko vidijo, da ne morejo zmagati. Ostanejo tisti, ki so naredili pravočasen korak, bili previdni, menda politično modri. Začnejo se kadrovske čistke v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji in discipliniranje medijev. Leta 1972 odstavijo Staneta Kavčiča, leta 1973 mora oditi tudi Dušan Fortič.

Ustanovitelj radiotelevizije je vlada, slovenski izvršni svet, ki tudi imenuje vodstvo RTV-ja, po zgledu BBC-ija, so takrat zapisali. Na vrhu RTV-ja je vedno svet, skupščina, sestavljena iz politike, javnosti in delavcev. Poleg tega so vselej še različni sosveti in komisije, vse skupaj pa imenujejo družbeni vpliv. Direktorji, uredniki in včasih tudi novinarji sredstev javnega obveščanja - kot tisk, radio in televizijo imenujejo - so člani najvišjih političnih organov, v različnih inačicah vse do leta 1990. Zato o klasični cenzuri v času socializma pravzaprav ni mogoče govoriti. Sistem je bil oblikovan na prepletenosti in soodgovornosti vseh vodilnih delavcev, državljanov in ustanov. Praviloma je moral vsak vedeti, do kod sme.

Fortič pravi: "Bil sem zelo samostojen, zato sem bil enkrat tudi odveč." Bilo je 8. februarja, se spominja, "po akademiji v Filharmoniji v počastitev kulturnega praznika, ko je bil sprejem v slovenski skupščini. Skupaj so bili Kardelj, Popit in Ribičič, šel sem mimo in Ribičič je hotel govoriti z mano. Hodila sva po enem hodniku gor in dol in Ribičič me vpraša - postal bom predsednik SZDLS /republiški politični organ/ in zbiram sodelavce. Bi hotel postati predsednik manjšinske komisije? Kar padlo je iz mene: Vi se hočete mene znebiti! Ne sprejemam! Potem se je tako obrnilo, da mesto tako in tako ni bilo prosto in so mi ponudili, da bi bil generalni konzul v Münchnu ali v Frankfurtu. Zavrnil sem. In na televiziji sem najprej mesec dni uvajal Dušana Dolinarja, ga učil, kaj je televizija, ne da bi vedel, da me bo Dolinar zamenjal. In potem sem šel v Koper, kjer sem čakal, da grem v Trst."

Iz Kopra je Fortič naredil narodnostno RTV-postajo, imel ideje, kako priti tudi v druge dežele, v Evropski uniji je okoli 300 manjšin, 90 jezikov. Denar je začel 'služiti' že radio KP z oglaševanjem … In ker Koper ni mogel neposredno zaračunavati oglasov, je Fortič to izpeljal prek agencije v Italiji. Imel je velik ugled v Italiji, imel dostop do predsednika parlamenta. Ustanovil je Ponteco. Ustanovil je manjšinsko agencijo Alpe Adria, prek katere se je afirmirala manjšina in dosegel, da je Jugoslavije sprejela televizijski sistem pal. In še veliko drugega, česar v tem zapisu ni. Neizmerno ustvarjalen in učinkovit je bil Dušan Fortič. Televizijo je krepil v času, ko to ni bilo enostavno, če je sploh kdaj, a znal je in zmogel! Morda bo kdo rekel, ja, uspevalo mu je, ker je imel politično podporo, ker je bil del politike. Res je, a tudi kdo drug je deloval v enakih časih.

Ponosna sem, da sem ga spoznala, da mi je dovolil prekopirati in uporabiti velik del svojega arhiva, da sem lahko črpala del njegove moči, znanja in samozavesti.