Se kdo sploh lahko strinja, da Evropa ne potrebuje služb in rasti, se pravi cilja investicijskega paketa Evropske komisije? Očitno je treba kdaj pa kdaj povedati tisto, kar je očitno, čeprav za to verjetno ne potrebujemo vrha EU-ja. Ali pač.

Zadnje letošnje srečanje voditeljev EU-ja se je končalo po dobrih šestih urah. Skupaj z večerjo, na kateri so med drugim stregli boršč. Donald Tusk je skušal s prvim zasedanjem več kot očitno pokazati, kako si predstavlja svoje delo. Ustvarjanje okoliščin za bolj sproščeno, konstruktivno razpravo, brez dolgovezenja. Kar zadeva evropsko povezanost in vtis enotnosti, se takole od daleč zdi, da je bilo prvo srečanje v Tuskovem Bruslju nekakšen poskus ustvarjanja ekipnega duha. Sklepna novinarska konferenca je potekala v sproščenem vzdušju, z dovtipi in nasmeški Junckerja, Tuska in italijanskega premierja Renzija ter z relativno jasnimi poudarki nekdanjega poljskega premierja. Njegova premiera je vsaj v tem vidnem smislu uspela.

A to, kot rečeno, je začetek. Na njem ni bilo ne težkih tem ne težkih odločitev. Je Evropska unija res tako brezskrbna, da se lahko prepusti ugotavljanju očitnega? "Strateški pristop do Rusije, ki bo zdržal dlje kot teden dni." Resno?! "Evropa potrebuje investicije." Resno. O tem, ali so razmere res take, da je mogoče še malo čakati, presodite sami. Prvi mož Evropske centralne banke Mario Draghi je v noči na petek govoril o tem, da investicijski paket lahko uspe, a potrebuje hitrost in projekte, ki bodo izdatno povrnili investicijo vanje.

S tem, najkrajšim dvodnevnim zasedanjem voditeljev Evropske unije, se je sklenilo politično leto, v katerem so se z Brusljem ukvarjali vsi, predvsem pa se je Bruselj ukvarjal sam s sabo. Zadnja neznanka v kadrovski retoriki, ki so jo sprožile volitve v Evropski parlament. Celo leto je bilo drugačno zato, da smo za konec lahko dobili vtis normalnosti. Bilo je stresno. In bilo je poučno. Verjetno ste tudi zaradi sestavljanja evropske kadrovske sestavljanke s slovenskim priokusom večkrat pomislili na to, da smo tu in da je tam dejansko tu. In da je morda to dejansko treba vedeti.

Na tem kratkem vrhu sem se, na kratko seveda, pogovarjal s predstavnikom države, ki je trenutno ena ključni gonilnih sil evropske povezave. Poljska. Dobro, država je ogromna, jasno je, da bo zraven. Da bo igralec. Pa vseeno razmišlja o tem, kako bi bila. Veliko razmišlja o tem, kaj želi od te Evropske unije. In veliko o tem, kje lahko veliko dobi od te Evropske unije. Naštejmo očitne stvari. Jerzy Buzek. Prvi predsednik Evropskega parlamenta z druge strani nekdanje Železne zavese. Donald Tusk. Prvi nosilec katerega od ključnih in najbolj vplivnih položajev v EU-ju. Pawel Pawlikowski. Zmagovalec letošnje filmske nagrade lux. Res je, niso prvi od novih članic predsedovali Evropski uniji. To ni vsesplošna kritika, naj bo spodbuda tistim, ki jo potrebujejo, da se še naprej sestajajo s tistimi, s katerimi se je treba sestajati zato, da bodo ti sestanki lahko prinesli kaj dobrega. Včasih je treba napisati tudi kaj manj očitnega.

Nemara je ključna postavka vsega zgoraj napisanega predvsem o tem, da se Evropska unija po mesecih preobražanja zdaj ukvarja predvsem s tem, kako iz nečesa, kar je bil ves čas cilj, se pravi spremembe, novi obrazi, tranzicija k novi komisiji, nastati sredstvo. To bodo očitno teme prihodnjega leta.