Ameriška stališča, pa čeprav izrečena iz ust nekoga, ki služi v Trumpovi vlada, niso nič drugačna kot prej. Da morajo evropske članice storiti več, so govorili tudi predhodniki Jamesa Mattisa. In obenem poudarjali, da je tudi od evropskega izpolnjevanja zavez odvisno, kako resno bodo ZDA jemale zavezništvo. V tem pogledu se ni spremenilo nič. Spremenila se je evropsko zaznava ameriških stališč. Ameriški predsednik Donald Trump je namreč v zadnjem obdobju izrekel kar nekaj kratkih, a vsebinsko jasnih stavkov o tem, kako si predstavlja delovanje evropsko-severnoameriškega zavezništva. In ker je Trump za zdaj – po vrsti – izpolnjeval (ali pa skušal izpolniti) svoje predvolilne obljube, je očitno vsem postalo jasno, da je treba vihati rokave.

Kar lahko označimo tudi kot tragikomično, če pomislite, da so evropska stališča o obrambi, varnosti v Evropi in varnostnih ukrepih odvisna od tega, ali tisti nekdo v Beli hiši misli resno ali manj resno. Kaos, ki naj bi vladal v ameriški vladi, povzroča kaos na tej strani Atlantika zaradi tega, ker v Trumpovi vladi EU in s tem evropske članice Nata preprosto ne najdejo oprimka.

Zasedanje obrambnih ministrov Nata prejšnji teden je imelo izjemno usklajeno koreografijo. Kot se za tovrstno organizacijo spodobi, seveda. Začelo se je s trditvami in grafi generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga, ki je ameriškim predstavnikom ter dvomljivcem na drugi strani Atlantika dokazoval, da so evropske članice po večini (že) začele izpolnjevati dogovore iz Walesa in Varšave ter začele dvigovati izdatke za obrambo. Približno 10 milijard dolarjev več od predvidenega, je govoril Stoltenberg. Za tiste, ki tega še niso storili, je bil poudarek drugje. Sodelovanje v operacijah. Stoltenberg je o tem govoril na več novinarskih konferencah, ki smo jih od torka do četrtkovega popoldnev našteli kar sedem. James Mattis je pred mediji stopil dvakrat; prvi nastop je bil namenjen izrazu pričakovanja, da bodo članice storile korak naprej in posredno ohranile tudi ameriško zavezanost Natu, zadnji nastop pa je bil v bistvu namenjen ugotovitvi, da se je to zgodilo. Ponavljal je stavke s prvega nastopa, a s to razliko, da je prihodnjik zamenjal preteklik in sedanjik. Vmes smo dobili vpogled v besedilo Mattisovega nastopa za zaprtimi vrati. Bolj za dramaturgijo, seveda, tudi s pozivom, da evropska sproščenost ne more bremeniti ameriških davkoplačevalcev. Natov proračun je v več kot dveh tretjinah sestavljen iz ameriških zelencev. Za Trumpa je logika jasna. Dva odstotka. Pri Natu sicer poudarjajo, da je bolj od deleža pomembno, kako so sredstva za obrambo porabljena.

Slovenska delegacija se je pred ameriškim sekretarjem po lastnih besedah izkazala z 12-odstotnim medletnim dvigom obrambnih izdatkov, gre za leti 2015 in 2016. Prav tako s poudarkom, da sodeluje v enajstih mednarodnih misijah. To vedno naleti na topel sprejem v Natu. Dvig obrambnih izdatkov na več kot 1 odstotek glede na BDP pa bi lahko zakrili s katero od pustnih mask. Seveda, toplo sprejetih. Konec preteklega leta so namreč pri MORS-u zapisali: »V letu 2016 se je po več letih ustavil trend padanja obrambnih izdatkov. MO-ju je glede na sprejeti finančni načrt za leto 2016 uspelo zagotoviti dodatnih 40 milijonov evrov integralnih sredstvev za obvladovanje migrantske problematike, vzdrževanje vojaške infrastrukture ter poplačilo zapadlih obveznosti iz naslova mednarodne članarine.«

Dvig obrambnega proračuna tako ne gre na račun tistega, kar v Natu in verjetno tudi v Slovenski vojski razumejo kot sredstva za naložbe ali opremo, kjer slovenski obrambni proračun izrazito šepa oziroma je trenutno priklenjen na bolniško posteljo, temveč gre na račun zadev, ki nimajo preveč zveze ne z Natom in ne z doseganjem standardov zavezništva, katerega del je Slovenija. Podrobnosti izključene. Kreativnost?

Je pa res, da se verjetno Jean-Claude Juncker s slovensko širšo interpretacijo obrambnih in varnostnih izdatkov v celoti strinja. Med tednom je predsednik Evropske komisije dejal, da se Unija ne bi smela pustiti ameriškemu predsedniku in zahtevam po dvigu obrambnih izdatkov, pri čemer bi morala v ta okvir soditi tudi sredstva, ki so jih države namenile za razvojno in humanitarno pomoč. Nemčija, pravi Juncker, bi z dvigom obrambnih izdatkov na 2 odstotka BDP-ja izgubila proračunski presežek. Juncker ob tem ponavlja siceršnja stališča evropskih članic, da je treba okrepiti sodelovanje na obrambnem področju tudi z učinkovitejšo porabo denarja in delitvijo bremen.

Varnost sicer ne bi smela biti odvisna od dveh odstotkov BDP-ja, a je tudi tisto, kar jemljemo lahkotno. Mir. Trenutno je videti, da ima sodelovanje v projektu Nato svojo ceno, na katero morda referendumska javnost pred leti in pred vstopom ni računala. A to ne spremeni dejstva, da so pravila sodelovanja v organizacijah za vse enaka, če ne enaka, pa vsaj podobna. Kar sicer ni isto, a gre v isto smer. S tem skušam pokazati, da morda ni treba dajati denarja le za tanke, ampak tudi zanje. Vtis namreč je, da s trenutno zasedbo v Beli hiši in Pentagonu ne bo zastonj kosil. Če so sploh kdaj bila.