A pred komaj desetimi leti je Slovenija uradno gostila taistega egiptovskega predsednika z najvišjimi državniškimi častmi. Ko so v Ljubljani odmevale sirene Mubarakove predsedniške kolone, besede diktator nismo slišali! Opozicijski in nasploh poslanci, ne levi ne desni, ob obisku voditelja krvavih rok niso zahtevali seje odbora za mednarodne odnose, niso sklicali novinarske konference, na kateri bi brez dlake na jeziku opozorili na kršenje človekovih pravic v Egiptu.

Morda z izjemo Radia Študent, a nisem povsem prepričan, slovenski komentatorji slovenskega predsednika niso, nismo!, opozorili, da se rokuje s samodržcem, ki se ga je v domovini z razlogom prijel vzdevek faraon, ki že desetletja skrbi, da so kašče prazne in zapori polni.

Voditelja največje in najmočnejše arabske države je sprejel predsednik Danilo Türk, v previdno suhoparnih sporočilih za javnost je bilo slišati veliko besed o miru na Bližnjem vzhodu, pa palestinski stvari, ki da jo podpira Egipt, boju proti terorizmu ... Mubarak je Türka povabil celo na uradni obisk v Kairo, kar je ta z veseljem sprejel. Vemo, to se ni nikoli zgodilo, kajti Türk Mubaraku verjetno ne bi hotel delati družbe za rešetkami kletke vojaškega sodišča v Kairu.

Sorodna novica Egipt: Nekdanjega avtokratskega predsednika Mubaraka pokopali z vojaškimi častmi

Tako kot oba predhodnika, voditelja sodobnega Egipta, predsednika Naser in Sadat, je bil tudi Mubarak vedno in povsod od glave do pete vojak. Demokracija je bila zanj potrata časa in cinična krinka nekdanjih imperialistov, ki jih je v tem delu sveta vedno zanimalo le dvoje: nafta in Sueški prekop.

V nekdanji Sovjetski zvezi šolani pilot naj bi se kot poveljnik egiptovskega letalstva proslavil med tretjo arabsko izraelsko vojno leta 1973. Egiptovski razlagalci zgodovine imajo še danes težave z njo, kajti "herojska" vojna se je končala s klavrnim porazom in dokončno pokopanimi sanjami Arabcev, da bodo Izraelce za vse večne čase pometli v Sredozemlje. Kljub temu je "slavna" vojna, ki se je končala z izraelskimi tanki Ariela Šarona tik pred Kairom, Mubaraka povzdignila na oblastni tron, natančneje na prvo mesto desno od njega, predsednik Sadat ga je na tiho zadovoljstvo vojaških poveljnikov imenoval za podpredsednika.

A kot za vse podpredsednike je tudi za Mubaraka veljalo: dokler je predsednik živ, sta molk in neopaznost recept za zdravo in dolgo politično življenje. Če se ne bi zgodil spektakularni atentat islamistov na Sadata, zanj danes zelo verjetno ne bi vedeli in verjetno bi se mu izpolnila tiha ambicija, da nekega dne postane veleposlanik, morda v Moskvi. Mubarak, ki je sedel poleg Sadata, je napad preživel, a islamisti, kolikor jih ni po atentatu obesil ali so za vedno izginili v kairskih zaporih, mu niso nikoli odpustili, da je nadaljeval Sadatovo politiko miru, morda, da se bolje sliši, nenapadanja z Izraelom. Sadatova usoda ga je naučila zlatega pravila vseh arabskih voditeljev: prava nevarnost ne prihaja iz Izraela, prava nevarnost preži doma.

Sliši se ironično, a Mubarak, Sadatov naslednik, je generalsko uniformo zamenjal z ukrojenimi oblekami in kraljevskim razkošjem zase, svojo potratno družino, mrežo parazitov in represivni aparat je postal najmočnejše zagotovilo, da se na Bližnjem vzhodu ne bo nič spremenilo. To je kot nekoč tovariš Tito Mubarak zagotovil vsakemu novemu ameriškemu predsedniku, da je držalo kot pribito, pa so vedno znova utrdili z milijardami dolarjev gospodarske pomoči, brez katere bi država zdrknila v kaos.

Danes z železno roko in po popolnoma isti oblastni formuli kot Mubarak Egiptu vlada general Abdel Fatah Al Sisi. Če diktatorja Mubaraka ne bi odplaknila arabska pomlad (kaj je že to???), bi bil ta teden deležen pogreba, ki bi se po udeležbi državnikov utegnil kosati s pogrebom tovariša Tita.