Čez noč se je ustvaril vtis, kot da bo jutri z Josephom Bidnom vse dobro, včeraj pa je vzbujal občutke, kot da je najbolje pretekla štiri leta čim prej pozabiti!

V Evropi se je čas pred Trumpom naenkrat zazdel kot nostalgični in idealizirani spomin na mladost, kot čas pod tovarišem Titom, ko naj bi bilo življenje mirno, složno, dostojanstveno, dobrih naj bi bilo veliko več kot slabih. Joseph Biden naj bi tudi v mednarodne odnose vrnil prepotrebno normalizacijo, nenehnih presenečenj in izrednih razmer so do grla siti vsi.

Seveda je na mestu predpostavka, da je čas po Trumpu priložnost, morda bolje, nuja za vrnitev na staro, tudi ko gre za čezatlantske odnose. Po teoriji nihala naj bi bilo doseženo dno, odslej je lahko samo bolje … Biden naj bi bil porok, tudi sam tako obljublja, za vrnitev na "status quo ante" – v stare dobre čase.

A veliko bolj na mestu bi bilo reči, priložnost je za nov začetek! Štiri leta v mednarodnih odnosih se zdi malo, a ne gre pozabiti, Trumpov čas je bil radikalen, neizprosen, da, revolucionaren! In s posledicami, ki jih bo čutiti leta; spomnimo se samo njegovih imenovanj vrhovnih sodnikov, pred katerimi mora celo predsednik stisniti zobe in skloniti glavo!

Januarja se bo v Belo hišo vrnil Obamov podpredsednik a država, ki jo bo nasledil, bo vse prej kot "Obamova!" Bidnova zmaga je bila sicer solidna, poštena, prepričljiva … O tem danes poleg Trumpa dvomijo samo še njegovi najbolj zvesti privrženci. A po nogometno, Bidnova zmaga ni bila absolutna, bila je kronana samo z neodločenim rezultatom, selektor bi dejal: "Kljub terenski premoči ni bilo odločilne realizacije!"

Brez večine v kongresu Bidnova vladavina kljub njegovim dolgoletnim izkušnjam politične trgovine v "zakajenih sobanah zakulisja" ne bo elegantna. Bo le medla različica Obamovih prvih dveh let, ko je imel v žepu oba domova kongresa in je lahko pisal zgodovino. Posuta bo z bolečimi kompromisi, že ko bo moral skozi kongres spraviti člane svoje ekipe, da o levem krilu demokratske stranke, ki ne bo večno molčalo, niti ne govorimo.

In ne pozabimo, za Trumpa, kljub njegovi popolnoma iracionalni politiki do pandemije, je glasovalo krepko več kot 70 milijonov Američanov. Če hočemo priznati ali ne, prerasli so v gibanje, ki ga ni več mogoče vreči čez ramo kot združbo večno nezadovoljnih posebnežev. Njihovo globoko nezadovoljstvo, občutek odrinjenosti in odkrito sovraštvo do skorumpiranih političnih elit se ne bo čudežno razblinilo.

Biden, kot vsak ameriški predsednik, bo seveda daleč na prvem mestu gasil požar doma: poskušal bo navzdol obrniti krivuljo okuženih in navzgor krivuljo gospodarstva. Za človeka, ki je sedemnajst let vodil ali sedel v vplivnem zunanjepolitičnem odboru senata, je seveda zunanja politika logično, nujno in združljivo nadaljevanje notranje. Vzvod, če hočete, bič, s katerim po lastni meri intonira mednarodne odnose.

Vsem bo odleglo, ko se bo Biden vrnil k pariškemu podnebnemu sporazumu, v Svetovno zdravstveno organizacijo, potrdil zavezanost zvezi Nato, klasičnim zaveznikom in multilateralizmu … A vse to bo le renormalizacija, nujna korekcija Trumpove zunanje politike in vrnitev v čas, ki se z današnje perspektive zdi kot pravljica, čeprav to še zdaleč ni bil!

Na Bidna čakajo v omarah številni okostnjaki, ki jih tam ni pustil samo Trump ampak že Obama, ki za pasom nima ravno zgledne zbirke zunanjepolitičnih uspehov: Severna Koreja, Sirija, Afganistan, Ukrajina, Južnokitajsko morje … In ne pozabimo, zunanjo politiko Obame, mladega senatorja iz Illinoisa in zelenca v zunanji politiki, je pomembno oblikoval prav njegov podpredsednik. Njegovo senco je bilo čutiti povsod: od Berlina do Kijeva, Moskve in Pekinga.

Pričakovanja Evropejcev, da se bosta pod Bidnom v čezatlantskih odnosih začela nemudoma cediti med in mleko, se morda zdijo na mestu, in prav je tako, a hkrati jih velja jemati s ščepcem soli. Ambiciozna strategija prihodnjih odnosov, ki jo po "veseli novici iz Washingtona" mrzlično pripravljajo v Bruslju, ne bi bila prva, ki bi nasedla na čereh neizprosne realnosti Evropske unije. Ta je utrujena od notranjih preizkušenj, dilem, razhajanj ... ter brez diplomatske velesile Velike Britanije.

Morda bi se veljalo spomniti: Obama, Bidnov predsednik, je leta 2010 preprosto odpovedal srečanje z voditelji Evropske unije na Portugalskem. Odgovor, ki so ga medijem posredovali diplomati, je bil po ameriško brez dlake na jeziku, če hočete, aroganten, kot si ga lahko privošči prva sila sveta: Forma je v politiki pomembna, a brez vsebine ne gre, zgolj skupno fotografiranje evropskih voditeljev s predsednikom preprosto ni dovolj, da bi predsednik priletel v Lizbono.