Po "moško" sem preslišal ne ravno prijazno opazko, na nacionalki sicer nič nenavadnega. Pripisal sem jo obsedenosti z dnevno tlako v "tovarni novic" in z merjenji gledanosti.

Obama se morda res zdi kot blago, ki je sicer še na prodaj, a že vsaj dva meseca ga ni več v izložbah. Zanj se zanimajo samo še posebneži z nenavadnim okusom. Od tam ga je izrinila nova kolekcija oblačil; ta se, sodeč tudi po uredniških naročilih, ki vsako jutro končajo v nabiralniku mojega računalnika, zelo dobro prodajajo.

Ko sem urednikom predlagal oddajo o Obami, se mi je v zavesti zavrtel čas 20. januarja 2009. V Washingtonu je bilo strupeno mraz. Čeprav je bil dan že občutno daljši, so bile temperature krepko pod ničlo, poročila o snežnih ujmah na zahodu pa so potrjevala, da je, v nasprotju z Evropo, konec ostre ameriške zime še zelo daleč.

A kljub temu je v mestu vladalo prešerno vzdušje: z vseh koncev države so dopotovali milijoni ljudi, ki so hoteli prisostvovati zgodovini. Združene države Amerike so dobile prvega temnopoltega predsednika; nekaj, kar se je nemajhnemu številu Američanov samo leto dni prej zdelo komajda dojemljivo.

Komaj 48-letni senator iz Chicaga Barack Hussein Obama je prisegel na prireditvi s pomenljivim naslovom Prerod svobode. Prva država sveta v globoki gospodarski recesiji, v katero je za seboj povlekla ves svet, ter v dveh uničujočih vojnah je polagala upe v človeka, za katerega še včeraj ni slišal nihče.

Občutki pričakovanja, veselje, optimizem, upanje … so kot nezadržna plima preplavili ves svet. Inavguracijo mladega karizmatičnega predsednika je tudi nacionalna televizija prenašala v živo. Za komentiranje prenosa sem prosil kolegico Blanko Doberšek, ki je vse prej kot hvaležno delo prenašanja dogodka brez natančnega scenarija opravila izvrstno …

Amerika in ves svet sta bila utrujena od slabih novic: vojne, delitve, finančna kriza … Vse oči so bile uprte v mladega predsednika, ki je "spremenil v zlato" vse, o čemer je spregovoril. S svojo karizmo je čudežno segel preko strankarskih, rasnih, razrednih okopov in ponudil vizijo prihodnosti, ki se ji je bilo težko upreti!

Pričakovanja od Obame so bila tako velika, da je bilo razočaranje skorajda neizogibno. Ob tem njegovi številni kritiki pozabljajo, da se je nanj tako rekoč prvi dan v Beli hiši zgrnila najhujša finančna kriza po veliki depresiji. Gospodarstvo je bilo v krču, investicijski cikel tako rekoč prekinjen, na cesti je bilo več kot 12 milijonov Američanov …

To ni bil čas za teoretične modele univerzitetnih profesorjev ter z neštetimi pogojniki opremljene novinarske analize. Država je izgubljala stotine tisočev delovnih mest mesečno, Američani so od predsednika pričakovali odločne, hitre in učinkovite ukrepe.

Ne glede na to, kako so Obamov načrt reševanja krize takrat ocenjevali njegovi politični nasprotniki, številke govorijo same zase: s petimi odstotki je brezposelnost za polovico manjša kot pred osmimi leti, gospodarstvo je v vzponu, borzni indeksi rastejo, katastrofične napovedi, o katerih je Obama nekoč poslušal v Ovalni pisarni, pa se slišijo kot moreče sanje …

Ko je Obama obračunal z Gadafijem, se je nanj zgrnil plaz kritik, češ da je v Libiji zavladal kaos, država pa se je znašla v fevdu islamske države … Ko pozneje Obama v Siriji ni obračunal z Asadom, se je nanj nič manj neizprosno usulo, da je neodločnež, da je Evropo pahnil v begunsko krizo, v Sirijo pa spustil Rusijo in Iran …

Obama je ob koncu mandata priznal, da je v osmih letih postal modrejši in da bi, če bi imel še eno priložnost, marsikaj storil drugače. V spominu Američanov bo ostal kot predsednik, čigar magnetizem je navduševal množice, racionalni dvom in človeška odgovornost pa sta hromila njegovo učinkovitost.

Po dosežkih najbrž ne bo spadal med največje ameriške predsednike. Ti so to praviloma postali zaradi izjemnih zgodovinskih preizkušenj, največkrat - seveda - je šlo za vojne. A morda bo ravno zato, ker se Obama kot eden redkih ameriških predsednikov ni zapletel v novo vojno, sodba zgodovine o njem zelo kmalu milejša, kot se zdi ta čas.

Velika pričakovanja - osem let Baracka Obame, bodo na sporedu prvega programa nacionalne televizije v torek, 21. marca, ob 21.00!