Vsi, ki Trumpa spremljamo po službeni dolžnosti, vemo, da v ponedeljek iz oči v oči s Clintonovo ni bil nič drugačen, kot smo ga vajeni na njegovih volilnih zborovanjih. A v nasprotju z njegovimi monologi na odru pred gorečimi privrženci, ki mu ploskajo, ker jim govori tisto, kar hočejo slišati, je imel tokrat nasproti sebe Clintonovo: samozavestno, izvedbeno izpiljeno, vsebinsko domišljeno …

Znova smo bili priča, kako uničujoče politično orožje je lahko televizija: kamera ne laže, 80 milijonov Američanov v naslanjačih svojih dnevnih sob ni potrebovalo dodatnih analiz, kdo je bil zmagovalec: Trump na primer je Clintonovi v devetdesetih minutah skočil v besedo kar 55-krat; njegovi odgovori na povsem korektna in pričakovana novinarska vprašanja so bili površni, izmikajoči in ponavljajoči se, njegova govorica telesa je sporočala, da je v resnih težavah …

Trump še danes trdi, da je na ponedeljkovem soočenju s Clintonovo zmagal on in da gre za novo zaroto liberalnih medijev proti njemu. Dobil je sicer malce zadoščenja od komisije za predsedniška soočenja, ki je priznala, da je bilo v ponedeljek nekaj narobe z njegovim mikrofonom, zato naj bi se ga v dvorani ne slišalo dovolj … A to je nepomembna malenkost, ki je občinstvo v dvorani ni opazilo, še manj milijoni v dnevnih sobah pred televizorji.

Celo anketi Rasmussen in televizije Fox, ki zadnji dve desetletji tradicionalno dajeta več prednosti republikancem, sta pokazali, da je Clintonova Trumpu v ponedeljek zadala udarec, po katerem je sicer ostal na nogah, ki pa ga je nevarno zamajal. Kljub takojšnji medijski protiofenzivi Trumpovega tabora so se krivulje podpore Clintonovi obrnile navzgor, kar je dober mesec pred volitvami, ko ponekod že potekajo predhodne volitve, zanj vse prej kot dobra novica.

Da v Trumpovem taboru stvari milo rečeno ne gredo tako, kot bi morale, so najboljši dokaz njegova sporočila na Twiterju, zaradi katerih njegovi strategi težko prikrivajo grozo. Tudi njegovi dobronamerni svetovalci roteče prosijo nebo, ali bi si nekdo lahko drznil Trumpu v poznih nočnih urah nekako izmaknili iz rok mobilnik. Njegova sporočila na Twiterju spominjajo na pubertetnika, ki se čez dan še nekako ukloni disciplini volilne kampanje, a noč ima očitno svojo moč in skušnjava je zanj vedno znova premočna.

Začelo se je na soočenju, ko je Clintonova povedala, da je Trump nekdanjo miss Venezuele Alicio Machado, sicer ameriško državljanko, ker se je zredila, imenoval "miss prašička" in "miss sobaric". Trump je Machadovo v enem izmed svojih tvitov označil za odurno prevarantko in priporočil "pokvarjeni" Hillary, pridevnik, ki ga redko izpusti, naj si ogleda domnevne posnetke njenih spolnih odnosov na spletu.

Zgodba, ki bi sicer po dveh dneh izginila z naslovnic, je zaradi Trumpovih nočnih tvitov dobila krila. Machadova, ki živi v Kaliforniji, je postala čez noč zvezda televizijskih šovov, v katerih podrobno pripoveduje o domnevnem Trumpovem zakulisnem rasizmu in seksizmu. Danes skoraj ni Američana, ki ne bi vedel, kdo je Alicia Machado, in res ni treba veliko znanja o volitvah za ugotovitev, da Trumpa vsak njen nastop stane tisoče, morda desetine tisočev ženskih glasov.

Za demokrate je to seveda še en dokaz, da naj bi bil Trump neuravnovešen in značajsko neprimeren za predsednika, česar seveda Clintonova ne pozabi na nobenem zborovanju. V molk se je zavila tudi sama republikanska stranka. Njeni veljaki, ki so pred meseci s stisnjenimi zobmi podprli Trumpovo predsedniško kandidaturo, z njim že dolgo javno ne polemizirajo. Ne le, da bi bilo to voda na mlin Clintonove, bržkone z mislimi na čas po Trumpu zelo očitno dajejo vedeti, da vse, kar uprizarja Donald Trump, ni republikanska stranka.

Zgodbo Alicie Machado lahko sicer razumemo tudi kot "mojstrovino" volilnih strategov Clintonove, ki jo je med ponedeljkovim televizijskim soočenjem spretno vrgla kot vabo Trumpu, ta pa jo je naivno zgrabil in zdaj se je ne more in ne more otresti. Volitve so za ovinkom in vsak dan, ki ga Trump porabi za prerekanje z Machadovo in o Machadovi, je bil nepovratno izgubljen za vsebinsko kampanjo, za legitimna, potrebna, upravičena vprašanja o Clintonovi in njenem volilnem programu.

Slaba tolažba za Trumpa je, da je Alicia Machado danes že "včerajšnja novica", kajti z naslovnic jo je že izrinilo novo razkritje Trumpu vse prej kot naklonjenega New York Timesa. NYT je pridobil dokument, ki seveda ta čas ni prišel v javnost brez razloga, da Trump verjetno leta, morda celo desetletja ni plačal niti dolarja zveznih davkov, njegov nepremičninski imperij, o katerem govori s takim ponosom, pa naj bi samo leta 1995 pridelal več kot 900 milijonov dolarjev izgube …

V očeh navadnih državljanov in seveda volivcev, ki hočeš nočeš plačujejo davke, besede Trumpovih zagovornikov, da to le dokazuje njegovo finančno genialnost, vse prej kot impresionirajo! Informacija New York Timesa, ki je Trumpov štab ni demantiral, samo potrjuje znano tezo še enega ameriškega milijarderja Warrena Buffeta, sicer podpornika Hillary Clinton, da sistem omogoča, da on plačuje manjši odstotek davkov kot njegova tajnica. Če k temu dodamo, da Trump vztrajno zavrača objavo svojih davčnih napovedi, kar so doslej storili vsi predsedniški kandidati, seveda tudi Clintonova, potem je občutek, kjer je dim, je tudi ogenj, morda na mestu.

V resnih težavah, ko nujno potrebuje zasilni izhod in preusmeritev pozornosti tabora Clintonove in medijev, je Trump začel resno namigovati, da zna v naslednjem televizijskem soočenju prihodnjo nedeljo zvečer poseči po "atomskem orožju", zakonski nezvestobi Billa Clintona. Pri tem trikrat poročenega in po vse prej kot meniškem življenju znanega Trumpa podpirata, spodbujata in mu svetujeta nihče drug kot trikrat poročeni nekdanji newyorški župan Rudy Giuliani ter nekdanji vodja predstavniškega doma, trenutno prav tako v tretjem zakonu Newt Gingrich.

Nemalo analitikov Trumpu svetuje, naj ne odpira Pandorine skrinjice, ki bi lahko Clintonovo tudi v očeh tistih, ki je ne marajo, "počlovečil" in bi prav lahko vzbudila val simpatij do prevarane ženske, ki je kljub bolečini tudi pred kamerami ostala z možem ... Dodajajo tudi, da gre že za neštetokrat prežvečeno zgodbo, ki se mlajše generacije, ki se morajo danes o Monici Lewinsky in Gennifer Flowers podučiti na Googlu, preprosto ne dotaknejo. Trump naj bi se torej spet igral z ognjem, a v položaju, ko mu nevarno zmanjkuje časa, je najbrž tveganje še ene zgrešene poteze neizbežno.

In čisto na koncu, peščica, a zdi se, da res samo peščica, je tudi tistih, ki opozarjajo, da se je volilni obračun Trump – Clinton spremenil v pravi resničnostni šov. Sprašujejo, ali ne bi bilo veliko bolj koristno, primerno, potrebno, nujno …, da bi v kampanji za prvega človeka Amerike govorili o čem drugem kot o skokih čez plot pred dvajsetimi leti nekdanjega predsednika z danes vsajenimi štirimi "bypassi", ki mu zdravniki odsvetujejo fizične napore … Levji delež odgovornosti za to bi morali nujno prevzeti tudi mediji, ki se tako radi potrkamo po prsih, da je v političnem procesu pomembna naša nadzorna funkcija!