Zgodilo se je skoraj kot pred štirimi leti, tudi takrat je Bernie v New Hampshiru povozil favoritko Hillary Clinton; Joseph Biden, Obamov podpredsednik, česar nikoli ne pozabi omeniti, kandidat demokratske elite, je letos končal na komaj petem mestu, celo za "našo" Amy Klobuchar.

Med volilnimi strategi demokratske stranke zagotovo vlada panika: "njihov" kandidat Biden nevarno pada, njegove besede se ne primejo, njegov širok nasmeh in vehemenca nista dovolj. Breme njegovih porazov je vse težje, Biden nujno potrebuje spektakularen preobrat, a vedno več je tistih, ki se sprašujejo, ali ga je sposoben.

Trumpova kampanja na račun njegovih domnevnih rabot v Ukrajini je očitno padla na plodna tla. Dokazov seveda ni, a v politiki so naključja zgolj naključna! Samo najbolj naivni ali pa ubogljivi strankarski vojaki verjamejo, da ime ameriškega podpredsednika Bidna v Ukrajini ni pomagalo odpirati vrat njegovemu sinu, poslovnežu Hunterju.

Več kot na mestu je vprašanje, kaj je skrivnost ne nepomembnega začetnega uspeha vse prej kot mladega demokratskega kandidata Sandersa, ki je med kampanjo tako rekoč na nogah preživel infarkt in ki bije že svojo drugo kampanjo za strankarsko nominacijo.

Za nameček ima judovske korenine, kar v Ameriki, v nasprotju s splošnim prepričanjem predvsem v Evropi, ni najboljša predsedniška popotnica. Poleg tega si Sanders kadar koli drzne zabrusiti, da je demokratični socialist, da je ameriški politični sistem skorumpiran in da je zato nujno potrebna revolucija, čeprav seveda ne govori o Leninovih metodah.

Zagotovo eden največjih Sandersovih adutov je, da je bil od nekdaj svojeglav, neodvisen, če hočete, lahko tudi nergač, in to bo tudi ostal; verjetno tudi v pokoju, čeprav ljudje, kot je Sanders, nikoli ne odidejo v pokoj in raje umrejo na "govorniškem odru", če so prižgane televizijske kamere, še toliko bolje!

Sanders danes s ponosom ponavlja, da je le on leta 2002 jasno, glasno in brez zadržkov nasprotoval danes prosluli vojni v Iraku. Tako Biden kot Clintonova se nista drznila javno zoperstaviti Bushevi kazenski odpravi in seveda javnemu mnenju, ki je ob izbruhu domoljubnih čustev po enajstem septembru terjalo maščevanje.

S Trumpovo zmago so Sandersove besede o neenakosti, krivicah in protislovjih ameriške družbe še posebej pri mlajših generacijah dobile krila. Sanders je s "socialistično utopijo" demokratom ukradel, morda bolje "izpridil" mladino, ki se s staro demokratsko gardo ne more več poistovetiti.

Svoje privržence je spremenil v mrežo motiviranih aktivistov, ki so pripravljeni od hiše do hiše širiti "njegov nauk", zanj žrtvovati čas, energijo, denar … Sanders s ponosom poudarja, da gre za gibanje, ki se ne – v tem je njegova podobnost s Trumpom – pokriva nujno s politično infrastrukturo demokratske stranke.

A kljub optimizmu, ki je upravičen, ne velja pozabiti, da je Sandersov uspeh v prvih dveh državah pomemben, da njegovim ljudem vliva upanje, a še vedno je samo dober začetek! Čaka ga še desetine zveznih držav, tudi pred štirimi leti je po Iowi in New Hampshiru Hillary Clinton uspelo na koncu tehtnico prevesiti na svojo stran.

Kdo bil lahko bil Sandersova alternativa, bo verjetno razkril tako imenovani super torek na začetku marca, ko bodo strankarske volitve v 14 zveznih državah, karte pa zna premešati demokratski "Trump" Michael Bloomberg.

Z mikrodonacijami mreže simpatizerjev in privržencev je Sandersu uspelo svojo kampanjo ohraniti nad vodo v času, ko se je moralo nemalo njegovih protikandidatov zaradi pajčevine v blagajni umakniti iz tekme. A že zdaj je mogoče reči: Bernard Sanders, demokratični socialist, je daleč presegel razpolovni čas demokratskega politika s predsedniškimi ambicijami.