Sodelovala je tudi mariborska akademska pamet in dobili smo izdelek, ki predstavlja informacije o pokojniku mnogo izčrpneje in - roko na srce - tudi sodobneje kot klasični kamniti nagrobniki. Ali, bog ne daj, samo leseni križi.

Zaradi logičnosti smrti same, po kateri umrejo tudi tisti, ki so se spominjali pokojnikov prejšnjih rodov – ker torej umre tudi človeški spomin – je bilo treba najti nekaj, kar bo o umrlih pričalo dlje v prihodnost. Naši predniki so uporabili to, kar se jim je zdelo skoraj tako večno kot večnost sama. Uporabili so kamen! Jasno, niso vedeli za kisli dež, za smog in erozijo, niti niso vedeli, da obstajajo titan, kevlar in po novem digitalni zapis.

V primeru mariborskega digitalnega nagrobnika ne moremo govoriti o uspešnem "start upu", ki so se namnožili po deželi. Gre pa za izjemen in zanimiv ter prvi v Sloveniji, če že ne na svetu, "close down". S smrtjo se vse konča – vsaj tako smo mislili. Kajti digitalni nagrobnik, za katerega že imajo naročila, ponuja veliko več možnosti kot klasični. Programiranje je mnogo kompleksnejši proces kot klesanje … Zato je kamnosekov le še nekaj, programerjev pa kot listja in trave. Nagrobnik, polnil se bo s pomočjo solarne energije, bo večino časa v mirovanju, čim pa se mu boste približali, se bodo začele na njem prikazovati najrazličnejše informacije, predvajal bo lahko video, tekstovne datoteke, fotografije tako ali drugače … skratka, kot v življenju bo potem mogoče tudi po smrti.

Nagrobnik je sprožil kar nekaj, večinoma prizanesljivih, celo ciničnih komentarjev, kar nas je spodbodlo, da si ga ogledamo s polno močjo analize.

Mešane občutke ob uvedbi digitalnih nagrobnikov prav gotovo doživlja slavni ceh zgodovinarjev. Predvsem epigrafika, se pravi pomožna zgodovinska veda, ki se ukvarja z napisi, z njim izgublja trg. Veda, ki nam je pomagala razvozlati kakšno tisočletje človeške zgodovine, bo čez nekaj stoletij prenehala obstajati. Čemu se šolati in mučiti, ko pa so podatki o pokojnem prisotni in lahko dostopni? Kajti predvidevamo, da bodo pomembneži, se pravi tisti, ki usmerjajo tok zgodovine, imeli še posebej imenitne digitalne nagrobnike. Do zdaj smo se v smrti razlikovali po velikosti nagrobnega kamna – elita počiva v grobnicah – odslej se bomo po velikosti trdega diska.

Digitalni nagrobnik pa nosi v sebi tudi kal pogube. Kot je znano, je največji sovražnik digitalni revoluciji prav digitalna revolucija. Povedano drugače: teksti, ki ste jih navdušeno pisali s pomočjo računalnika na začetku devetdesetih, so danes praktično neberljivi. Fotografije, ki ste jih posneli s prvimi fotografskimi aparati, so danes zamrznjene v digitalnosti časa. Standardi, formati in programska oprema se spreminjajo tako bliskovito, da tehnologija ves čas lovi samo sebe za rep.

Razen tega znamenita združljivost in berljivost podatkov za nazaj digitalne bogove zanima le nekaj časa, nato pozabijo nanjo. Konkreten primer. Če boste umrli recimo pred zakonskim partnerjem, ki bo po svoji smrti želel počivati ob vas, bo morebiti z digitalnim nagrobnikom to postalo nemogoče. Kamnosek vkleše novo ime in novi letnici, pa je to to. Programska oprema digitalnega nagrobnika pa bo ob času smrti vašega partnerja tako obupno zastrela, da je enostavno ne bo mogoče več nadomestiti. Kot bi današnje datoteke odpirali z računalnikom izpred dvajsetih let.

Prinašajo pa digitalni nagrobniki ob primerjalnih prednostih, vsaj po naše, za celotno civilizacijo tudi velike pasti. Že tako smo postali družba blebetačev. Vsaj nagrobniki so nas postavili v dostojno molčanje nasproti mogočnosti stvarstva. Le redki duhoviti in veliki duhovi so si upali na nagrobniku sporočiti svoj odnos do sveta. Epitaf so rekli takšnim zapisom v klasični, se pravi analogni dobi. In digitalni nagrobnik epitaf ukinja enkrat za vselej. Kar je skoraj kulturna katastrofa.

Nagrobni napisi imajo v slovenskem kulturnem prostoru mnogo večjo vlogo, kot bi jim jo prisodili na začetku! Že sredi devetnajstega stoletja je tedanja periodika začela objavljati napise, ki so se avtorjem zdeli primerni. Po Kmečkih in rokodelskih novicah je takšne objave prevzela Zgodnja Danica kot vodilni verski tisk v tedanji deželi. Od leta 1849 je tako ta časopis v rednih presledkih objavljal različne primerne verze za nagrobne spomenike v posebni rubriki, ki se je imenovala Nagrobni napisi! Do danes redkim raziskovalcem ni uspelo razvozlati, ali je šlo za posameznega avtorja, ali pa so objavljali različni sodelavci oziroma novinarji časopisa. Kljub vsemu se zdi, da ne gre za zapise že ponarodelih verzov, ki bi jih avtorji preprosto povzeli iz že obstoječih nagrobnikov, temveč govorimo o povsem avtorski zbirki napisov, ki je v našem prostoru edinstvena in zato je toliko bolj čudno, da je vedenje o tem fenomenu povsem poniknilo v pozabo.

Kako torej končati današnji zapis drugače kot z nagrobnim napisom, ki je vklesan v kamen na grobu Nikolaja Kopernika: "Stoj, Sonce – ne premikaj se!"