Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storil v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični, in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.

Zunaj okolja črne kronike in privoščljivega natolcevanja, koga in kaj pošiljamo v tujino, si je treba postaviti nekaj bolj zapletenih vprašanj.

Sklicevanje na neprištevnost, ne le na sodiščih, je ena bolj priljubljenih sodnih praks in torej tema številnih del popularne kulture. O nekdanjem veleposlaniku je izvedenec povedal, da mu je nadpovprečna inteligenca pomagala bolezen skrivati pred javnostjo. Se pravi, da je z izjemno inteligenco nekako prekril nakup stotih zajemalk in sedeminsedemdesetih cedilnikov. "Kaj bi šele nakupil, če ne bi bil nadpovprečno inteligenten?" se vpraša naivni, a do uspešne neprištevnosti na sodišču nas loči še kar nekaj korakov …

Ta narod ima z neprištevnostjo dolgoletne izkušnje. Za časa rajnke Jugoslavije je bila neprištevnost med naborniki celo eden najbolj priljubljenih konjičkov. Izgovarjati se na neprištevnost – takrat smo postopek popolnoma nestrokovno imenovali "delati se norega" – pred komisijo, sestavljeno iz oficirjev JLA, je bilo častno, a zahtevno dejanje. Tisti, ki jim je uspelo, večina med njimi je zelo inteligentnih, so bili oproščeni služenja vojaščine. Biti nor in ne biti v vojski se zdi mnogo inteligentneje kot biti nor in kupovati izvijače. Je pa res, da je bilo takrat prevarati vojaško komisijo brez dvoma težje, kot je danes prevarati sodnega izvedenca in koprsko sodišče.

Navedena priložnost je pomembna za vzpostavitev upravičenega dvoma o veleposlanikovi neprištevnosti. Če je bil neprišteven že med opravljanjem veleposlaniške službe, kako je mogoče, da se danes zagovarja s svobode, in to brez kakršne koli terapije ali zgodovine zdravljenja?

Da je nekaj z njim narobe, smo – spet nestrokovno – lahko sklepali že vsaj leta 2010, ko je javnost izvedela za nakup tisoč osemsto kozarcev, enajst sekir in petnajst macol. Osebje veleposlaništva pa bi lahko kaj slutilo že leta 2007, ko je kupil za 4.700 evrov žarnic. Pa so bili diplomatsko tiho, oziroma če parafraziramo nesmrtnega Winstona: "Diplomacija je umetnost kupovanja žarnic na način, da ti jih plača država!"

Od razkritja diplomatsko-gospodinjskega škandala je minilo sedem let. Medtem smo se s primerom tako pridno ukvarjali, da je izvedenec te dni mirno pojasnil, kako gre za psihiatrično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo. In da v času očitanega veleposlanik ni mogel nadzorovati svojih dejanj, se pravi, da je bil v času očitanih mu dejanj neprišteven.

Na tej točki nastopi znameniti paradoks neprištevnosti, ki gre tako:
"Čeprav je država na sodišču izgubila, bi morala biti pravzaprav srečna. Čeprav je bilo nekaj več kot sto tisoč evrov zafrčkanih s pomočjo kompulzivne motnje, si lahko država kljub temu oddahne. Kajti davkoplačevalcem lahko vedno reče, da je bil veleposlanik pač bolan. V nasprotnem bi bilo nekoliko bolj nerodno. Če bi sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca kriv, bi morala država pojasnjevati, kako je lahko normalen veleposlanik v treh letih "spiskal sto jurjev", kot se reče. Kar pa je mnogo težje kot izgovoriti se na neprištevnost."

Država je z neprištevnostjo sicer izgubila sto tisoč evrov, a obdržala kredibilnost. Tudi veleposlanik je z neprištevnostjo le pridobil. Sicer neskončne kupe gospodinjskih pripomočkov in, predvidevamo, v prihodnjih mesecih tudi nekaj deset tisoč evrov odškodnine. Kot je to že v navadi, ko država izgubi tožbo. Res pa je, da je veleposlanik pridelal diagnozo psihične bolezni – a dvomimo, da bo z njo izstopal iz povprečja. Če pogledamo še nekatere akrobacije naših diplomatov, ga vsaj na zunanjem ministrstvu ne bo nihče opazil.