Če sprejmemo tezo, da je vse evolucija, torej, da so vsi dogodki, ki smo jim priča v naravi – in tudi družba je del narave –, v prid napredku, potem je vse, kar se dogaja v naši neposredni bližini in daleč stran, prav. Natanko tako, kot mora biti, da bi se nekaj in posledično vse spremenilo na bolje.

Kako zagovarjati to tezo? Z lahkoto. S pojavom interneta, recimo. In družbenih omrežij, zagotovo. Številni, ki se jih še vedno bojijo ali pa "bojijo", bi trdili ravno nasprotno. A dejstvo je, da v poplavi novic, takšnih in drugačnih, "resničnih" in še manj resničnih, v resnici rastemo. To je svet, v katerem živimo. Lažnih novic ni bilo nič manj v preteklosti, le da so se nekatere ali celo številne do danes ohranile kot resnice.

Sprva ni lahko ločiti zrnja od plevela, a počasi in zagotovo se naši možgani navajajo tudi na tovrstno selekcijo. Zdi se, da velik del družbe že razume tone in podtone. Ali pa vse bolj. Razvija se del možganov, ki je v poplavi "resničnih" novic miroval.

Vsakič znova me preseneča, ko slišim prepričane. Osebno že leta nisem prepričana. Ko sem prepričana, še vedno dopuščam možnost, da je drugače. In ravno to negotovost nam zagotavlja internet, to negotovost nam vsem, ki smo zraven, zagotavljajo družbena omrežja. In zraven smo vsi, tudi tisti, ki niso.

Nadzor? Ja in ne. Manipulacija? Ja in ne. Vse to se z lahkoto obrne proti naročniku.

K razmišljanju so me vnovič spodbudili zadnji dogodki – v svetu. Primer Skripal, reakcije, sredstva za množično uničenje, napovedani umiki in novi premiki. Trditve. Za in proti. In dejstvo, da teorije zarote niso teorije zarote, ampak del resničnega sveta. Danes in nekoč. Samo da je danes to vidno v realnem času – takoj.

Kdo je proti komu? Ne vemo. Kdo je s kom? Ne vemo. So vsi na isti strani? Vemo. Ali pa bi vsaj naj vedeli.

Ali za spremembe potrebujemo revolucijo ali je dovolj evolucija? Če bo premik v razmišljanju ubral še hitrejšo pot, bodo že evolucijske spremembe revolucionarne. Krvi, tudi na tej poti, je bilo prelite že dovolj.